LJUBLJANA – Ob obletnici desetih let Slovenije v EU je včeraj v državnem zboru potekala slavnostna seja, v Vitanju pa državna proslava. Vseeno pa ta obletnica v javnem prostoru ni zaslužila praznovanja enakega tistemu, s katerim se zaznamuje obletnico samostojnosti in neodvisnosti, je opozoril v Delu Matej Avbelj, docent za evropsko pravo, dekan Fakultete za državne in evropske študije, soustanovitelj iniciative Evropska Slovenija. Kot je zapisal, sta oba dogodka mejnika v slovenski zgodovini, ki ju je mogoče razumeti le skupaj. »Samostojna in neodvisna Slovenija se je zgodila zato, ker se je slovenski narod hotel vrniti tja, kamor sodi – v Evropo, ki jo danes v najboljšem smislu – pravnem, ekonomskem in političnem – predstavlja Evropska unija.«
Oživljanje jugoslovanskega duha in simbolov
Po njegovem mnenju je bila samostojna in neodvisna Slovenija zasnovana kot evropska Slovenija. »Pa to ni bil le politični ideal, ampak konstitutivni ukaz slovenskega naroda, ki je bil izdan kar dvakrat. Najprej na plebiscitu za samostojno slovensko državo in nato še na referendumu za naš vstop v Evropsko unijo.«
Avbelj opozarja, da se v Sloveniji krepijo silnice, ki o evropski usmeritvi vzbujajo dvom. Pravi, da se te silnice niso pojavile le v civilni družbi, pač pa tudi na ravni oblasti. Naša neevropskost pa se je razkrila prav z našimi dejanji pri spopadanju s krizo. »Razlike med evropskimi standardi in našo resničnostjo so postale tako očitne in globoke, da jih je vsaj na ekonomskem področju zaznala tudi Evropska unija in zahtevala, da se odpravijo. Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.«
Pravi, da se je v tem trenutku pojavila Evropa kot neki vsiljivec, škodljivec. Kot nekdo, ki se vmešava v naše notranje zadeve. »V kontekstu zahteve po resničnih spremembah, ki bi iz nas napravile pravo evropsko Slovenijo, se je začelo oživljanje jugoslovanskega duha in simbolov. Torej časov in prostorov, pred katerimi smo zavestno z dvojno plebiscitarno večino pobegnili in v katere se ne moremo več vrniti. Preprosto zato, ker – razen v nekaterih slovenskih glavah – ti časi in prostori sploh več ne obstajajo.«
»Tudi leta 2014 je zato treba ponoviti za nestorjem slovenske države: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. In to za evropsko Slovenijo v Evropski uniji. Ta, kot nobena politična skupnost, ni in ne more biti popolna, a je hkrati precej boljša od balkanskih režimov, ki so lomili slovenskega človeka v preteklih desetletjih. To je tudi naša politična skupnost, ki jo lahko, če le zmoremo in znamo, izboljšamo skupaj,« je zapisal Avbelj.
Slovenija ne sme biti le nema opazovalka
Meni, da bi Slovenija zato morala imeti svojo vizijo Evropske unije in bi morala biti njena soustvarjalka, ne pa le nema opazovalka. Prepričan pa je, da bo Slovenija lahko lastno vizijo razvila šele, ko bo sama postala evropska, ko bomo Evropo ponotranjili, ko se bo prelila v vsakdanjo tako javno kot zasebno prakso.
Avbelj pravi, da bi morala Slovenija veliko narediti pri izobraževalnem sistemu, kjer smo, da bi zagotovili evropskost v zadnjih desetih letih, storili zelo malo. Opozoril je, da mlajše generacije vedo premalo o nastanku Slovenije. Medtem ko se v Sloveniji ukvarjamo sami s seboj, se Evropa temeljno spreminja. Obstajata dve Evropski uniji. Prva združuje 28 držav članic, druga pa je monetarna unija 18 članic, ki postaja bančna, fiskalna in bo nazadnje politična. »Slovenija mora storiti vse, da ostane v jedrnem krogu integracije in da pripomore k trdni politični uniji, zvezi, v kateri bo enakopravna partnerica.« Prepričan je, da mora Slovenija najti tesnejše zaveznike in postati aktiven člen sodelovanja malih držav EU.
»Naša pot mora biti obrnjena ne na Balkan ali celo proti Rusiji, temveč v srednjo Evropo in zahodni civilizacijski krog,« je še dodal za konec in zapisal, da še niso vse priložnosti zapravljene in da se moramo potruditi, da bomo drugo dekado članstva v EU izkoristili bolje kot prvo.
