APNENIK NAD BOŠTANJEM – Kakor imamo Slovenci radi raznolik svet, na katerem živi naš rod, toliko bolj zavzeti smo pri ohranjanju svojih domov na krajih, kamor kdo niti na izlet ne bi šel. To se še posebno pozna v krajih, kjer v gričevnato-hribovit svet vijugamo po cestah, ki se samo vzpenjajo ali padajo, ter kjer potihneta hrup motorjev in človeški vrvež. Tako je tudi v Apneniku nad Boštanjem, zgolj nekaj kilometrov oddaljenim od Sevnice, kjer se svet tu in tam ostro povzpne, preden pridemo do hiše Elke Bizjak.
Zase pravi, da je krajanka in domačinka: »Tukaj so bili starši, jaz sem potem hišo delala od leta 1996, vse smo vlekli na svoje stroške.« Pravi, da je bilo nekoč še več makadama, in ko je po stari, prašni poti ondan prevoznik z velikim kamionom pripeljal strešno opeko, se je čudil: »'Gospa, kam ste pa vi mene gor pripeljala?' me je spraševal.« Zdaj prahu ni, saj je sneg leden od burje, ki brije tod naokrog. Vstopimo v hišo, na štedilniku dva lonca, v enem je še kak liter pitne vode, »ta druga je voda iz snega, ki sem ga stopila, da bom lahko očistila tla«. To jutro je ugotovila, da voda ne teče: ne tista iz pipe, saj je zamrznila, ne tista po gumijasti cevi, v kateri se je prav tako naredil led. Elka je sredi bridke zime ostala brez vode. Zakaj? Najverjetneje zato, ker je prej ostala brez asfalta.
Apnenik
asfaltiran, Elka ne
Elkine težave se vlečejo približno dve desetletji, njen dom v Apneniku je s svetom povezovala makadamska cesta. »Od leta 2001 se je načrtovalo asfaltiranje, pa se je prelagalo in prelagalo. Vmes sem sama vzdrževala cesto, dala vanjo okoli dva tisoč evrov in navozila 600 kubikov.« Ko se je leta 2013 končno našel denar in bi se ji moralo olajšati bivanje, pa se je pri Elki le še bolj zapletlo: »Začelo se je s spori na Krajevni skupnosti Boštanj: spremenila se je kategorizacija ceste, mene pa ni nihče nič vprašal.« Nato je bila na sestankih krajevne skupnosti – po lastnih besedah – od nekaterih sokrajanov deležna »arogance, sovražnega govora, očitali so mi pasje iztrebke …« vre iz Bizjakove bolečina, ki se je rodila v njenem domačem okolju. Ti spori pa se niso reševali, ampak zgolj poglabljali – na škodo Bizjakove, kot je videti zdaj.
Potem se je namreč zapletlo še z občino: pred gradnjo in rekonstrukcijo sta ji občina in krajevna skupnost ponudili pisni dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij, po katerem ji je občina za »vrednost vloženega materiala« ponudila dobrih pet tisoč evrov: »Ne gre da nisem hotela podpisati iz žlehtnobe. Pogodbe in razmerja niso bili pravilni, kar je bilo zame nesprejemljivo.« Iz kabineta sevniškega župana Srečka Ocvirka so nam posredovali pojasnilo, ki so ga takrat poslali Elki: »Krajevna skupnost Boštanj ali občina Sevnica nista naročili izvedbe kakršnih koli del, saj za to niste podali ustreznega soglasja.« Kar v praksi pomeni, da so asfalt potegnili še nekaj metrov v hrib, nato pa se neha, ko pride na Elkin svet.
Ko je ugotovila, da je ostala na starem, ni bila zadovoljna. Sledile so pritožbe, med gradnjo je o zapletih obveščala tudi pristojno policijsko postajo (kjer pa so jo napotili na zasebno tožbo oziroma urejanje razmerij s krajevno skupnostjo). O problematiki je pisala tudi v Ljubljano, pravi, a so ji na ministrstvu za okolje in prostor pojasnili, da nimajo pristojnosti. Vmes so minevali meseci in leta brez asfalta. V vmesnih letih so plugi, ki so vozili po cesti, sicer počistili sneg, a s pluženjem naj bi snedli tudi makadamsko pot, dodaja Bizjakova. Kar do letos ni bila težava.
Pol metra
pozneje ni več vode
Bizjakova za nazaj ocenjuje, da se je njena makadamska cesta znižala za okoli 30 centimetrov. To navedbo je v ledu, ki objema cesto, težko preveriti, a vztraja: »Trasa ceste oziroma plastišče peska na njej se je znižalo, po moje so neodgovorno delali,« zdaj ugotavlja za nazaj, ko čuti posledice. In to še posebno od srede prejšnjega tedna, ko je v hiši zmanjkalo vode, o čemer je obvestila vzdrževalca vodovoda.
Predsednik vodovodnega odbora Boštanj Alojz Rupar je potrdil, da jih je Bizjakova obvestila o zaledenitvi: »Vzrok stanja je bistveno znižanje cestnega nivoja, kjer preči vodovodna cev, in znižanega nivoja zemljišča za približno pol metra pred stanovanjsko hišo, kjer poteka ista vodovodna cev. Posledično, ker je bila zaščitna plast odstranjena, je nastala globinska zmrzal.« Vendarle sta ob koncu obvestila dve grenki resnici v enem stavku: »Nedvomno je do nastale težave prišlo zaradi odstranitve zemeljske plasti, o čemer nas stranka ni obvestila, in posledično bodo s sanacijo nastali določeni stroški.«
Pred Elkino hišo je sicer spuščena gumijasta vodovodna cev, ki jo je Rupar s sodelavcem napeljal po nekaj urah dela iz vodovodnega jaška pod zemljo. Prvi dan po zamenjavi, pravi Rupar, je zasilna rešitev še delovala. A med našim obiskom, v torek, je tudi ta cev zamrznila zaradi močnega vetra in nizkih temperatur: »Naj čakam na vodo do pomladi?« se sprašuje Bizjakova. Odgovor na njeno vprašanje je bil izgubljen v vetru, ki ni nehal briti v Apneniku, daleč od asfalta in vode.
