Arhivi niso le pokopališča 
starega papirja

Osrednji državni Arhiv Republike Slovenije, na katerem sloni glavno breme, šest regionalnih (Koper, Maribor, Nova Gorica, Celje, Ljubljana, Ptuj) in trije (nad)škofijski (Ljubljana, Maribor, Koper) kot skupni projekt in v sodelovanju s še vrsto sorodnih ustanov in strokovnjakov pripravljajo doslej največjo pregledno razstavo slovenske arhivske dediščine. Z naslovom Arhivi – zakladnice spomina bo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani na ogled od 5. marca do 10. maja. S številnimi sodelavci – vseh sodelujočih je skoraj za stotnijo – jo je zasnoval in jo projektno vodi dr. Andrej Nared. Pol za šalo, pol zares pripominja: »Največja arhivska razstava prihaja ob denarno najbolj neprimernem času, zato bo lahko fokus bolj na vsebini kot na blišču.«

Schönbrunnska 
mirovna pogodba

Namen razstave je prikazati, kako uporabno je lahko arhivsko gradivo: »Da nismo le pokopališče za star papir, kot včasih slišimo zbadljivke.« Razstava želi predstaviti jagodni izbor za ohranjanje kolektivnega spomina pomembnega gradiva ter dvigniti splošno prepoznavnost arhivov kot pomembnih javnih ustanov. Zbornik na več kot 500 straneh podaja najdragocenejše arhivske dokumente od 9. stoletja do našega časa in sledi osnovnemu konceptu razstave. Pospremilo jo bo še nekaj drugih tiskovin.

Od 240 dokumentov v knjigi jih bo na razstavi okoli 170, trinajst eksponatov bo prispeval soorganizator razstave, Narodni muzej Slovenije. Med številnimi posebne pozornosti vrednimi eksponati bo tudi Schönbrunnska mirovna pogodba, ki sta jo leta 1809 s podpisoma pooblaščencev sklenila zmagoviti francoski cesar Napoleon I. in poraženi avstrijski cesar Franc I. Za nas je še posebno dragocena kot druga v slovenščino prevedena mednarodna pogodba in ker so iz nje izšle Ilirske province z glavnim mestom Ljubljano. Čeprav so obstajale komaj štiri leta, so močno vplivale na uveljavitev slovenščine v javni in uradni rabi. Na razstavi jo bosta »podpirala« še gosje pero, s katerim jo je podpisal Napoleonov predstavnik de Champagny, in železni pečatnik avstrijskega cesarja Franca I.

Piransko morsko čudo

Najstarejša listina na Slovenskem je iz leta 1082 v Škofijskem arhivu v Kopru. Slovenski arhivisti se zavedajo, pove sogovornik, »da postane arhivsko gradivo kulturni spomenik v polnem pomenu šele, ko se ga ima možnost spominjati širša javnost in ne le za njegovo usodo odgovorni arhivist«. V javnost pa vstopa z objavami in razstavami. Prihajajoča naj bi bila krona vseh prejšnjih, ki pa ni mogla biti klasična tematska: »Ambicija razstavnega projekta je bila, da s približno 75 kilometrov arhivskih polic in iz škatel izberemo nekaj vzorčnih metrov. Želeli smo – recimo tako – iz desetin kilometrov gradiva iztisniti najboljši sok. Ekstrakt, ki bo razodeval v slovenskih arhivih shranjene dosežke pisne in siceršnje kulture na širšem prostoru, ujetem med Alpe, Donavo in Jadran.«

Marsikoga bo posebno nagovarjala patina starih pergamentov. Na njih je zapisan tudi piranski mestni statut, najstarejši v celoti ohranjeni na ozemlju Slovenije. V desetih rokopisnih knjigah, vpetih v lesene platnice, ga je na veliki šmaren leta 1307 datiral podestat Marinus Mioni. Iz 1542. pa izhaja piranski statut, ki je zaslovel po skici 42-zobe ribe s kot laket dolgim penisom in kot topovski krogli velikima testisoma, kakršne Pirančani dotlej še niso videli in so jo zato poimenovali »morsko čudo«. Ker je z besedami ni zmogel opisati dovolj nazorno, jo je pisar pač narisal čez dve strani statutarnega rokopisa. Ubral je način, ki močno spominja na najsodobnejše časopisno oblikovanje fotografij med besedilom – in ga poznamo tudi na straneh Slovenskih novic.

Kaj so zamolčali 
celjski grofi

Najstarejša pergamentna listina v Arhivu RS je iz leta 1163, z njo pa je oglejski patriarh Ulrik II. ob posvetu z duhovniki in škofi iz Kranjske in Primorske, zbranimi v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem, kapelo sv. Marjete na Trati pri Velesovem izločil iz okrilja župnije v Cerkljah na Gorenjskem ter ji podelil pravico do krščevanja in pokopavanja pa še 50 podložnikov.

Arhiv RS hrani tudi pergamentni original z dne 16. april 1341, s katerim rimsko-nemški cesar Ludvik IV. Bavarski naznanja, da je Friderika Žovneškega na njegovo prošnjo in s soglasjem stricev, avstrijskih vojvod, njega in njegove dediče povzdignil v grofe Celjske. Bili so torej transparentni časi, ko plemenitaši pri napredovanju niso skrivali podpornih stricev v ozadju, kot jih zdaj, ampak so se z njimi postavljali. Še bolj pomenljivo je, da je cesar Karel IV. Luksemburški čez 31 let Celjske še enkrat povzdignil med državne grofe, pri čemer je njihovo prvo povzdignjenje iz leta 1341 – povsem prezrl. Celjski so za zamolčanje imeli dober razlog: Luksemburški je njihovi grofiji dodelil bistveno večjo posest kot prej Bavarski.

Spor med Koprom in Izolo

Koprska občina je imela težave z občinskimi mejami že v srednjem veku, kot priča listina iz leta 1419 glede dokončne ureditve njene meje z izolsko sosedo. Ozemeljski spor na območju Gažona zaradi vinograda v lasti Koprčana Nicolausa Cerdoneja je bil tako zelo pomemben, da ga je presojalo kar šest podestatov oziroma kapitanov. Izolani in Koprčani so predložili dokumente, s katerimi so dokazovali, da je bil vinograd vedno na ozemlju njihove občine. Po pregledu dokumentov in ogledu spornega ozemlja so sodniki določili mejo z devetimi zidanimi in kamnitimi mejniki ter predvideli kazni za nespoštovanje meje. Zanimivo pa je, da iz listine ni razvidno, kateri občini je pripadel. Gre za srednjeveško predhodnico sodobnega hrvaško-slovenskega spora v Piranskem zalivu?

Nič novega pod soncem, bi lahko ponavljali za Rimljani, čeprav je novo, ko raziskujemo zgodovino, lahko vse. Slehernemu obiskovalcu bo razstava prinesla veliko svežih vpogledov. Ne nazadnje s kolažem dvajsetih slovenskih filmov od Karola Grossmanna do Jana Cvitkoviča, ki ga bodo predvajali na LCD-zaslonu. Med spremljevalnimi programi bodo v Kinoteki predvajali slovenske filme ter pripravili različna tematska predavanja, delavnice in seveda vodstva po razstavi.