MENGEŠ – Mengeš je arheološko izjemno bogat. »Prve najdbe so znane že iz leta 1834, ko je bil v kraju velik požar, od 70. let 20. stoletja in vse do danes pa se podatki o starejši poselitvi in preteklosti kraja množijo. Na eni strani je bolj izjema kot pravilo, da je na enem območju toliko zaščitnih izkopavanj, na drugi strani pa dokaz, da se je in se še arheološke dokaze skriva in uničuje. Ne nazadnje je sam poseg gradnje šole v Mengšu v 70. letih 20. stoletja dokaz za to. V želji, da bi pri učencih, starših in morebitnih obiskovalcih šole vzbudili zanimanje za neotipljivo daljno preteklost, smo se odločili, da pustimo trajnejše sledi na panojih – stenah šole,« je povedala Janja Železnikar iz kamniškega muzeja, ki je postavil razstavo Arheološki dokazi davne preteklosti na območju OŠ Mengeš.
Gobavica, 433 m visoki hrib, v sebi skriva najstarejše ostanke nekdanje poselitve Mengša. Na začetku starejše železne dobe, v 9. in 8. stoletju pred našim štetjem, je na njem zrasla velika utrjena naselbina – gradišče. Varovalo jo je močno obzidje. Ohranjeno in dobro vidno je ponekod na severnem in zahodnem pobočju hriba. Znotraj obzidja so postavili hiše, ki so bile verjetno zgrajene iz kamna in vodoravnih lesenih brun. Prvi naseljenci hriba so se preživljali s poljedelstvom; gojili so žito in ga mleli na žrmljah. Bili so živinorejci, saj so arheologi našli ostanke kosti udomačenih živali. Poleg tega so se ukvarjali z lovom. Nosili so oblačila iz lanu oziroma volne, ki so jo ženske tkale na domačih statvah. Ostanki pričajo o predelavi železa, verjetno pa so ulivali tudi bronaste predmete.
Na Gobavici sta bila najdena tudi dva depoja oziroma skrivna zakopa bronastih predmetov, v katerih so bil v glavnem odlomki sekir in nakita. Po mnenju strokovnjakov so bili predmeti odloženi v času med 8. in 6. stoletjem pred našim štetjem v iz kamnov narejeni skrinjici. Morebiti so nekdanji prebivalci Mengša darovali predmete neznanim bogovom? Ali so jih imeli skrite in pripravljene za trgovsko izmenjavo, metalurško predelavo? Na ta vprašanja še nimamo ustreznih odgovorov.
Odlomki posod, zgodnjerimska konjska oprema, sponka za spenjanje oblačila, prstan in naključni najdbi mečev iz 1. stoletja pred našim štetjem govorijo v prid tezi, da je naselbina sicer počasi usihala, vendar življenje na Gobavici še ni povsem zamrlo. Domnevamo, da so se prebivalci v strahu pred rimsko vojsko v 1. stoletju pred našim štetjem spet umaknili v zavetje tega hriba.
Obrtniška četrt pod telovadnico
Prve najdbe iz časa antike so v Mengšu znane že od velikega požara leta 1834. Ob raznih gradbenih delih arheološke priče antične preteklosti odkrivamo še danes. V Mengšu je v 1. stoletju našega štetja na območju današnje osnovne šole zraslo podeželsko naselje. Večji del arhitekturnih ostankov je bil ob gradnji šole v 70. letih 20. stoletja uničen. Stavbe so bile grajene iz kamna, vezane z malto. Rimskodobni objekti so bili pokriti z opeko. Pitno vodo so zajemali iz vodnjaka. Na območju vzhodnega prizidka k šoli, na robu tedanje naselbine, so našli ostanke lesenih stavb. V istem času je bila na območju današnje športne dvorane obrtniška četrt, o čemer govorijo ostanki peči za taljenje železove rude: glinena obloga peči, šobe za vpihovanje zraka in večje količine žlindre.
Gradnja vzhodnega prizidka šole bi uničila arheološke plasti. »Zato smo arheologi med 18. majem in 29. junijem 2016 predhodno izkopali to območje,« pravi arheolog in domačin Rafko Urankar, na čigar pobudo so postavili arheološko razstavo na šoli. »Pod 1,3 m debelim nasutjem smo naleteli na plasti, v katerih so se ohranili ostanki stare naselbine. Mlajše stavbe so bile zgrajene na prehodu iz 1. stoletje pred našim štetjem v 1. stoletje našega štetja, torej spadajo v antični čas, ko je bilo tudi območje Mengša pod rimsko upravo. Temu času pripisujemo ostanke jam za nosilno konstrukcijo lesene stavbe. Ob hišah so stali pomožni objekti. Tla so bila zemljena, ob deževju običajno blatna in razmočena. Zato so bile poti med objekti nasute s prodom.«
Natančna časovna umestitev izkopanega dela najdišča je zaradi pomanjkanja bolj izpovednih najdb težka. »V glavnem imamo opraviti z grobo kuhinjsko keramiko, ki je izdelana v prazgodovinski tradiciji,« dodaja Urankar.
»Najdbe iz mlajših plasti bi lahko datirali v 1. stoletje pred našim štetjem, med njimi so bili tudi kosi amfor in odlomek enoročajnega vrčka; to so predmeti, značilni za zgodnjeantični čas, ki so se uporabljali tudi še na začetku 1. stoletja našega štetja. Drobci oglja iz plasti so pokazali, da je na tem mestu stala vas že v 5. stoletju pred našim štetjem, ostanki mlajših lesenih hiš pa pričajo, da so rimskodobno naselbino postavili na ostanke prazgodovinskega naselja.«
