Arboretum Volčji Potok je za en teden postal nizozemska vas. Izdelovalec lesenih coklov, tulipani in za tovornjaček presenetljivo debelih čebulic gladiol, ki vam jih ponuja nasmejana prodajalka, so v teh dneh podoba Volčjega Potoka, kjer so že 22. pripravili tradicionalno prvomajsko razstavo tulipanov. No, prav Nizozemci so mojstri vzgajanja tulipanov, a ti v resnici ne izhajajo iz Nizozemske, ampak so jih prinesli z juga in vzhoda. Nizozemska botanična družba jih je razvrstila v razrede, našteli so jih čez 150 sort. Najbolj znan je darwinov, ki spada med večje in zraste do 60 centimetrov visoko.
Komercialno zelo zanimiv je tudi tulipan triumph z velikimi cvetovi in širokimi listi. Naj omenimo še malce nižjega papagajevega z enostavnimi cvetovi najrazličnejših barv. No, sorte ločijo le poznavalci, mi jih lahko le občudujemo, povejmo le še to, da obstajajo zgodnjecvetoče sorte, normalno cvetoče, poznocvetoči tulipani in zelo pozno cvetoči, tako da nam lahko vrt krasijo od zgodnje pomladi do pozne jeseni.
Zanimivo je njihovo ime; izvira iz turške besede tülbent, ta pa temelji na perzijski besedi turban.
Izdelovanje tradicionalnih lesenih nizozemskih cokel
Vas pa ne bi bila nizozemska, če je ne bi krasil mlin na veter s svojimi širokimi, prepišnimi vetrnicami, ki so včasih poganjale težke mlinske kamne. In frizijke! Da, tiste lisaste in značilno koščene črno-bele krave, ki dajejo veliko mleka.
Ko se je slovenska kmetijska stroka pred leti odločila, da naše stare, dobre sivke niso več dovolj dobre za pridelavo mleka, so kmetom ponudili črno-bele frizijke, ki naj bi ga dajale dvakrat več. Kmetje so bili seveda navdušeni nad litri, hkrati pa v strahu, saj je bilo frizijke nemogoče porediti. »Ne glede na to, koliko jim polagam v jasli, vseskozi je suha in koščena,« mi je nedavno priznal neki kmet. Gre seveda za posledico selekcije pasme izključno za mleko, mesa pa je bolj malo.
Na kratkem sprehodu po nizozemski vasi smo lahko videli, koliko v resnici ženskam pomenijo rože; možaka sta na odru zavijala cvetje in jih delila dekletom, ki so čakala na svoj šopek v dolgi vrsti.
Ena večjih atrakcij nizozemske vasi, ki jo boste lahko v arboretumu obiskali do nedelje, pa je zagotovo izdelovalec tradicionalnih lesenih nizozemskih cokel, ki jih izdelujejo iz primerno posušenega lesa. Mojster coklo izdolbe z veliko ostro žlico, s katero izdolbe luknjo po naši nogi.
Gibi mojstra, ki je imel les pripet na poseben podstavek, so bili izjemno natančni. Coklo je dolbel v enakomernem ritmu, da so oblanci padali na tla v enakomernih presledkih.
Tradicionalno jih izdelujejo iz vrbovine, ki velja za mehak les, ki ga je z rezilom lahko obdelovati. Pred stoletji so bile lesene cokle razširjene po vsej Evropi, v Benetkah so imele tudi 15 centimetrov visok podplat, da so ljudje lahko gazili po gnojnici, ki je tekla po ulicah. Ob industrijski revoluciji so jih delavci nosili v tovarnah in rudnikih, saj so zelo dobro varovale noge pred poškodbami, dokler se niso razširili okovani usnjeni čevlji. Nizozemci v arboretumu so nam povedali, da jih nekateri kmetje na Nizozemskem nosijo še danes, sicer pa so zelo popularne za na plažo.
