VRHNIKA – Na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja, na enem izmed pašnikov nekdanjega državnega posestva v Bistri, zdaj v lasti Sklada kmetijskih zemljišč, je minuli četrtek poginilo šest glav govedi iz črede, ki šteje približno 40 živali. Veterinar z Vrhnike, ki so ga poklicali Hladnikovi iz Blatne Brezovice, gre namreč za njihovo čredo na najetem pašniku, naj sprva niti ne bi posumil, da gre za vranični prisad, s tujko antraks. Razkrila ga je laboratorijska preiskava, z rezultatom naj bi Hladnikove – ti so se dogovorili, da izjav za javnost ne bodo dajali – seznanili v petek. Po veterinarskem naročilu živali do preklica ne smejo premikati s tistega pašnika. Je pa veterinarska služba opravila cepljenje in vse preostale predpisane ukrepe. Pravzaprav je neke vrste sreča v nesreči, da so živali na pašniku, ki je zamejen z električnim pastirjem. Tako je še najbolje poskrbljeno, da se okužba ne bo razširjala.
Poseben varstveni režim
Kot nam je povedala mag. Breda Horvatin, vodja sektorja za zdravje in dobro živali pri Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v sestavi ministrstva za kmetijstvo, so na območju Bistre pri Vrhniki pri pašnem govedu ugotovili primer antraksa oziroma vraničnega prisada. Tri kilometre zračne razdalje od že obstoječega distrikta v Preserju so določili nov distrikt na območju Verda, Bistre in Dola pri Borovnici. Za distrikt velja poseben varstveni režim. Na takem območju cepijo proti antraksu pašne živali pa tudi vse tiste, ki z njega prejemajo krmo. Živali zdravijo z antibiotiki, cepijo pa jih tudi preventivno.
Antraks se v Sloveniji pojavlja občasno, nazadnje leta 2008 v okolici Celja. Za antraksov bacil je značilno, da ustvari spore in lahko miruje v zemlji dolga leta, z vodo pa se lahko prenaša tudi na druga območja. Če se bolezen v nekem distriktu ne pojavi v 50 letih, potem ga črtajo s seznama.
O najnovejšem izbruhu prejšnji teden na pašniku pri Bistri, ko je poginilo šest govedi gospodarja iz Blatne Brezovice, so obvestili tudi zdravstveno službo, ki že ukrepa, da se ne bi okužili tudi ljudje.
Prebivalci Verda, Bistre in Dola pri Borovnici, ki živijo najbližje okuženemu območju, štiri dni po poginu o njem niso imeli pojma. Prav tako ne v Tehniškem muzeju Slovenije, ki sprejema obiskovalce od vsepovsod, cesta do okuženega pašnika pa vodi prav ob robu muzejevega parkirišča. Kot zanimivost, ki morda vzbuja nekaj skrbi, dodajmo, da tudi v Blatni Brezovici nihče ni vedel ničesar o kakšnem poginu na pašniku. Res pa je, da je ta vas nekoliko bolj oddaljena od prej navedenih treh. Vseeno bi bilo, če smemo tako reči, vsaj higienično, da bi o neljubem dogodku hitro obvestili vsaj preostale blatnobrezoviške govedorejce, ki imajo svojo živino bodisi na okoliških pašnikih bodisi v domačih hlevih. Neobveščenost menda ne spada k posebnim varstvenim ukrepom. Sicer pa smo tudi na poti iz Bistre k okuženemu pašniku srečali sprehajalca psa, ki se potencialne nevarnosti ni zavedal, saj ni ne ob poti ne ob pašniku prav nikjer nobenega opozorila.
Človek zadnjič okužen 1983.
Zadnji primer vraničnega prisada v Sloveniji (če izvzamemo poštne pošiljke z belim prahom, ki so pretežno namenjene strašenju naslovnikov) sega v leto 2008. Takrat so na domačiji Očkovih v vasi Žiče blizu Slovenskih Konjic po nekaj nenadnih poginih živine opravili obdukcijo živali. Raztelešenje je pokazalo, da je bil vzrok pogina telic bacil vraničnega prisada oziroma antraksa, ki se je na Konjiškem pojavil po 25 letih. Kot eno od možnosti okužbe so omenjali prenos z nekdanjega okuženega območja, oddaljenega tri kilometre. Takratni vodja konjiške veterinarske postaje Slavko Hren je za medije povedal, da so bili prepričani, da je staro območje že ozdravljeno.
Prej je bil v Sloveniji zadnji primer bolezni zabeležen pri živalih leta 2001 na območju Tolmina, pri človeku pa so zadnji primer kožne oblike antraksa obravnavali leta 1983 na območju Kamnika. Takrat sta v Komendi zbolela lastnik bolne živali in mesar, ki je žival zaklal. Prvič pa smo v Sloveniji okužbo s to boleznijo ugotovili leta 1926. Na Celjskem so zadnjo okužbo s kožno obliko antraksa odkrili leta 1971, ko sta obolela kmeta, lastnika bolne živali.
Od kod antraks? Vranični prisad oziroma antraks je bolezen živali, ki jo povzroči bakterija Bacillus anthracis, ta ob stiku z zrakom tvori spore. Te se zadržujejo v okolju, največ v zemlji, so zelo odporne in lahko preživijo več let. Z vodo lahko prispejo na površje zemlje. Nekatere spore lahko preživijo na tleh in v živalskih izdelkih več desetletij. Bolezen se pojavlja predvsem v močvirnih in poplavnih predelih. Živali se v glavnem okužijo, ko zaužijejo spore bacila s krmo ali pa jih popijejo z vodo. Možna je tudi okužba prek poškodovane kože, poškodb v ustih in žrelu. Okužene živali izločajo povzročitelja prek vseh izločkov, ki jim je primešana kri, v iztrebkih, urinu in izcedku iz nosa. Najpogosteje se lahko okužijo govedo, koze, ovce in konji. Okužba pri človeku je izjemno redka. Tveganje za pojav bolezni je neposreden stik z okuženimi živalmi ali njihovimi izdelki. Na človeka se lahko prenese prek kože, z uživanjem okužene hrane ali vdihovanjem spor. Tako pri njem lahko nastane kožna oblika, ki je najpogostejša, pljučni antraks ali črevesna oblika antraksa. Zdravi se jih z antibiotiki, smrtnost pa je enoodstotna pri kožnem antraksu, od 50- do 100-odstotna pri črevesnem, pri nezdravljenem pljučnem pa celo stoodstotna. |
