»Vranični prisad ni kuga,« pravi mag. Breda Hrovatin, vodja sektorja za zdravje in dobrobit živali pri Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki deluje v sestavi ministrstva za kmetijstvo. Z ukrepi, ki so natančno določeni, je bolezen obvladljiva: »Nevarnost obstaja, a tega ne smemo potencirati kot nevarnost za širše množice. To je bolezen specifične kategorije ljudi.«
Nevaren je stik s krvjo
Vranični prisad oziroma antraks ni bolezen, ki bi se prenašala z živali na žival, ampak prizadene eno ali nekaj oziroma tiste, ki so bile skupaj na paši. Živali pojedo ali popijejo sporo antraksa in zbolijo, mogoča pa je tudi okužba prek poškodovane kože ali z vdihom. Tiste, ki so okužene, povzročitelja izločajo prek vseh izločkov, ki jim je primešana kri. Ker je ta tako značilno črna, so tej bolezni včasih rekli tudi črni prišč.
Ob tem obstaja nevarnost prenosa na človeka, saj je antraks zoonoza oziroma bolezen živali, ki se prenaša na človeka. »Toda za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, predvsem to, da mora priti oseba v stik z okuženo živaljo,« pravi Hrovatinova. Živali, ki zbolijo, poginejo hitro, tako rekoč čez noč, tako da je največja nevarnost, da človek zboli zaradi stika z okuženo krvjo, ne pa da bi sporo pojedel ali vdihnil.
Prof. dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, razloži: »Med obolelimi je bilo več mesarjev, kmetovalcev in rejcev, ki so poskušali sami rešiti težavo s poginulo živaljo. Problematično je ravnanje z živaljo, ko se iz nje širi kužni material.« Prebivalcev območij, kjer se pojavi bolezen, ne sme skrbeti, saj pore antraksa, ki so v naravi, za ljudi niso nevarne.
Antraks znan že
pri starih Grkih
To ni sodobna bolezen, saj so jo odkrili in popisali že stari Grki in Rimljani. Bakterijo Bacillus Anthracis je prvi odkril Robert Koch leta 1877 in z njo dokazal svojo teorijo, da bolezen povzročajo mikrobi. V nizu eksperimentov je spoznal njen življenjski ciklus in načine njenega prenosa. Za to veliko odkritje na področju mikrobiologije in medicine je 1905. dobil Nobelovo nagrado.
Značilnost bacila antraksa je, da ob neugodnih razmerah, zlasti ob stiku z zrakom, tvori spore. Ko bacil pride iz bolne živali, se obda z ovojnico, ki ga varuje pred zunanjimi vplivi, in lahko ostane v naravi več let. Sevi so lahko aktivni tudi do 100 let. Spore lahko iz zemlje na površino prinesejo deževniki ali talna voda, potem pa jih razširi deževnica.
Človek se lahko okuži prek živali na tri načine, razloži Kraigherjeva: da jo poje, vdihne ali prek kože. Da bi danes človek jedel hrano, ki je okužena z antraksom, je malo verjetno, prav tako ni veliko primerov okužbe z vdihavanjem. »V večini primerov, ko je zbolel človek, se je to zgodilo zaradi stika s kožo,« pravi Kraigherjeva. Bakterija vstopi skozi zarezo ali odrgnino v povrhnjici.
Če ob izbruhu ugotovijo, da obstaja možnost okužbe človeka, spremljajo, ali se bodo pojavili tipični znaki (značilni izpuščaj), sledi zdravljenje z antibiotiki.
Najhuje je bilo
v sedemdesetih
V zahodnem svetu, kjer sta razviti zdravstvena in veterinarska služba, so izbruhi antraksa občasni in človeške žrtve redke. Več primerov pa je tam, kjer so higienske in sanitarne razmere drugačne. V Zimbabveju je med letoma 1979 in 1985 zaradi antraksa umrlo 10.000 ljudi. Ker bolezen ni prenosljiva s človeka na človeka, so žrtve večinoma ljudje, ki so v stalnem stiku z živalmi: mesarji, volnarji, pastirji …
V Sloveniji je zadnji zbolel mesar iz Komende leta 1984. Podatke o antraksu in osebah, ki so dobili to bolezen, zbiramo od 1925., do zdaj smo imeli 82 primerov. Alenka Kraigher opozarja, da se lahko zanašamo predvsem na podatke od 1957., ko je bila tudi diagnostika boljša: »Od takrat do danes je bilo 62 primerov, zadnji je star 31 let.« V tem času je umrla ena oseba, prej je bila smrtnost večja.
Območja z dodatnim režimom cepljenja živali
Manj sistematični smo pri zbiranju podatkov o primerih antraksa, v katerih ni zbolel človek. Zadnjih nekaj let jih zbiramo načrtno, zgodovino pa so zajeli v popisu, ki so ga opravili pred približno desetletjem. Veterinarske službe so pobrskale po arhivih in zbrale ustna izročila o tem, kje se je v minulih desetletjih pojavila ta bolezen. Nastala je baza podatkov, s katero so oblikovali distrikte oziroma območja, kjer posebni ukrepi veljajo 50 let in kjer država zagotavlja preventivno cepljenje živali.
Trenutno imamo – skupaj z zadnjim primerom – 57 distriktov, med katerimi so najstarejši iz 1965. Po teh podatkih, ki sicer niso popolni, je bilo v 60. letih pet lokacij, kjer se je pojavil antraks, v 70. pa kar 34. V 80. se je številka spustila na 17, v 90. je bil en sam primer, po eden pa v letih 2000 in 2008 ter zadnji 2015. »Če je ta bolezen v zadnjih desetletjih redka, je zato, ker ima veterinarska služba program za njeno obvladovanje in tudi rejci poznajo varovanje pred njo,« pravi Kraigherjeva.
»V distriktih izvajamo preventivno cepljenje živali, obenem pa cepimo tudi tiste, ki dobivajo krmo s tega območja, saj se spore prenašajo s krmo oziroma z vodami,« razloži Breda Hrovatin. Po petdesetih letih bodo na območjih, kjer se je pojavil antraks, končali preventivno cepljenje in ga bodo zbrisali s seznama.
Antraks tudi na Kočevskem? Podatki o distriktih oziroma območjih, kjer se je v zadnjih 50 letih pojavil antraks, verjetno niso popolni, pravi Breda Hrovatin, zato tudi ne more ne zanikati ne potrditi nepreverjenih informacij, ki se o antraksu pojavljajo na Kočevskem, kjer naj bi ga v 80. letih pripeljali v jame. |
Antraks kot biološko orožje
Antraks, ki ga v krmi pojedo ali v vodi popijejo živali, pa nima nikakršne povezave z antraksom kot biološkim orožjem oziroma bioterorizmom, razloži Kraigherjeva: »V umetnih razmerah so vzgojili bacil in ga dali v medij, v droben prah, ki ga človek lahko vdihne. Antraks so izpeljali v najpogubnejšo obliko – da okuži pljuča.« Pred leti je bil omenjan kot dodatek k prepovedanim drogam oziroma k heroinu, ki se ga uživa z inhalacijo. Toda to dvoje, pravi sogovornica, s sporami antraksa v naravi nima nič skupnega.
Bistveno je, da njegove spore v naravi ljudem ne škodujejo, če pa bolezen izbruhne, ima veterinarska služba program za njeno obvladovanje. Hrovatinova je jasna: »Antraks je nevarna bolezen, a jo imamo pod nadzorom.«
Kaj morajo vedeti rejci Antraks ni edina zoonoza, saj je na primer vročica Q podobno nevarna. »Zato mora vsak rejec poznati potencialne nevarnosti prenosa bolezni z živali na človeka in tudi s človeka na žival, da ve, kako ravnati zaščitno,« pravi Alenka Kraigher. To pomeni, da morajo rejci vedeti, katero zaščito potrebujejo, kdaj živali cepiti in kako ravnati v določenih primerih, kot je denimo ravnanje s posteljico pri kotitvi ovac, kjer obstaja nevarnost okužbe z mrzlico Q. |
Prosvetitelj Bleiweis Leta 1875, ko je v Kmetijskih in rokodelskih novicah izšel tekst z naslovom Opomin živinozdravnikom in gospodarjem o zdravljenju antraksa po novejših izkušnjah, je bil dr. Janez Bleiweis (1808–1881) že uveljavljeni politik in urednik. Manj pa je znano, da je bil po izobrazbi zdravnik in živinozdravnik, ki je s poljudnim pisanjem širil obzorja tudi na področju zdravstva. Njegovi članki so bili večinoma posvečeni kužnim boleznim, steklini in boleznim, ki se, tako kot vranični prisad, prenašajo z živali na človeka. »Članki so pisani poljudno, razumljivo najširšim množicam, vsebinsko izhajajo iz takratnega znanja v medicini in poskušajo kmečkega in neukega človeka prosvetljevati ter spodbujati k upoštevanju novih medicinskih spoznanj v vsakdanjem življenju,« je zapisala Zvonka Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine v besedilu Dr. Janez Bleiweis – zdravstveni prosvetitelj. |
