NOVO MESTO – Kri rešuje življenja, to vemo. Vemo pa tudi, da si prav posebno zahvalo in globoko spoštovanje gotovo zaslužijo tisti, ki svojo radodarno razdajajo, da pomagajo (pre)živeti sočloveku. Tak je 55-letni Anton Bregač, ki je do danes že 130-krat daroval kri v Novem mestu, kar ga uvršča med rekorderje na državni, ne le na regionalni ravni.
Začel že v vojski
»Začelo se je v Ajdovščini in Vipavi, kjer sem leta 1978 služil vojsko. Dvakrat sem daroval kri,« se Anton spominja svojih krvodajalskih začetkov. Nadrejeni mu je dal vedeti, da bo dva dni prej doma, če gre med krvodajalce. Anton je dvakrat dal kri, v domačo vas Brezovica nad Šmarješke Toplice pa se je vrnil tri dni prej, kot je bilo sprva mišljeno. »Ko sem prišel domov, sem le nadaljeval, kar sem začel vojski,« danes odločno in prav tako ponosno dodaja 55-letni Bregač, ki je svojčas vstajal ob štirih zjutraj, da bi bil ob pol petih v vrsti v novomeški bolnišnici. »Včasih smo kri dajali dvakrat na teden, odvzem se je začel nekaj po šesti.«
Zdrav je bil in na srečo tak tudi ostal, humanost pa mu ni bila tuja. »Nikoli nisem razmišljal o tem, kdo je dobil mojo kri. Bistveno je, da sem lahko in še danes pomagam,« pojasni, kaj ga žene naprej, da vsaj štirikrat na leto daje to dragoceno tekočino. Sam krvi ni nikoli potreboval, a nikoli se ne ve. Za krvodajalstvo je nagovoril tudi brata Franca, ki je skoraj 100-krat daroval kri. Danes to počne le Anton, brat je pred dvema letoma umrl …
»Premalo se danes krvodajalstvo ceni in spoštuje,« opozarja Anton, ki mu ni do hvaljenja ali ugodnosti, nekaj več spoštovanja pa bi lahko bili po njegovem mnenju krvodajalke in krvodajalci le deležni. »Včasih smo imeli po dva dni prosto, danes enega. Tudi kak izlet se je organiziral za nas, danes tega ni več,« tarna in opozarja. »Pa saj da se razumemo – ne delam to zato, da bi kaj imel, želim preprosto pomagati.«
Telo ga uboga, zdravje je tu, proizvodnja krvi pa na visoki ravni. »V službi imam kar koledarček na mizi, da si beležim, kdaj imam akcijo,« nadaljuje Anton, ki daruje štirikrat na leto, na vsake tri mesece pač. »Stotridesetkrat sem že bil. Le enkrat so me zavrnili, ker sem imel premalo hemoglobina. Dvakrat bi lahko šel, pa sem bil bolan, tak pa ne morem tja,« pripoveduje Anton, ki je tako daroval že 65 litrov krvi skupine A pozitivno. »Še deset let bom hodil, če bo le zdravje,« upajoče pristavi arhivar, ki je zaposlen v novomeški Krki.
Kriv tudi cviček
Opaža pa, da danes med mladimi ni pretiranega navdušenja nad krvodajalstvom. »Včasih nas je tudi 130 čakalo, da smo darovali, v teh letih precej manj.« Moti ga tudi, ko sliši, kako se iz krvi dela posel in služijo milijoni. A še vedno ostaja zvest samemu sebi – daruje, da pomaga pomoči potrebnim. »Če bi mislil na to, kaj delajo s krvjo, bi že davno odnehal.« Na Antona so ponosni tudi sodelavci in sokrajani iz vasi Brezovica, kjer živi z družino (do nedavnega je bila krvodajalka tudi žena Štefka) in obdeluje majhen vinograd. Precej časa pa nameni zidaniškemu turizmu, goste pa sprejema v svoji lično urejeni zidanici. Tu bdi tudi nad cvičkom, ki ga prideluje. »Saj se včasih pošalim, da je za mojo dobro kri kriv prav cviček!«
350 krvodajalcev na dan
V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan, vsak odda približno pol litra krvi, in bolnikom se tako zagotovi nujno potrebna količina krvi. Krvodajalci so torej pomemben del zdravstvenega sistema. Kri se daruje med 18. in 65. letom starosti. Daruje lahko vsak, ki tehta več kot 50 kg. Nujno je dobro počutje in zdravje ter vrednosti hemoglobina 135 g/l (moški) in 125 g/l (ženske).