Obeta se zapis, po katerem ne boste prav nič samozavestnejši! Povod je seveda desetminutna črna luknja, v kateri so se znašli naši, pravijo jim, junaki, deset minut brez doseženega koša, deset antoloških minut, ki jim ni bil kos niti velemojster Goran Dragić. Začelo se je že pred tekmo, ko so se, zdi se, raje poglabljali v krivico, ki naj bi jim jo povzročila avstralska nepoštena igra, čivkali in krakali.
A bodimo pošteni: kdo neki bi si sploh želel biti takšen mazohist in v četrtfinalu izzval atletske Američane, dajmo, pomerimo se! Ena izmed najpomembnejših sestavin je tudi prilagajanje; naši pa se že tretjič zapovrstjo očitno niso znali prilagoditi – na turnirski sistem, za katerega so že zdavnaj vedeli. Po prvenstvu v Litvi leta 2011, ko smo si izbrali poznejše zmagovalce Špance, lani Francoze, zdaj, kot kaže, kanimo na Američane. Pa smo spet pri tej nesreči, ki nas zaznamuje že več kot dve desetletji, vse od 1992., ko je na predolimpijskih kvalifikacijah Zdovčeva žoga poskakovala po obroču še dolgo po zaključni sireni. Skupnost neodvisnih držav je tedaj zmagala s 84 : 82, našim zato ni bilo dano, da bi se srečali z Jordanom in Birdom. Leta 1995 smo pod Sagadinovo taktirko v Atenah čakali na srečen razplet s Španijo, a sta nas ubila ploha Herrerosovih košev ter Gorenčev prodor v zadnjih sekundah, ki pa se ni končal niti z metom! Potem so nas na treh prvenstvih uničile končnice v izraelski režiji: leta 1997 (68 : 69) je bil naš rabelj Gur Shelef, 1999. (66 : 67) Doron Shefer, leta 2003 (76 : 78) nas je prizemljil še Tal Burstein. A to še ni vse – najhujše je šele sledilo.
Na EP 2005 v Srbiji smo s Pipanom prvič zavonjali najvišja mesta. Pa nas je prerešetal neznani Nemec Pascal Roller. »Nemčija ni le Nowitzki,« so potem govorili. Antološka nočna mora se je zgodila dve leti pozneje: Madrid, nasprotnik Grčija, igrali smo fenomenalno, dve minuti in 40 sekund pred koncem je Lakovič zadel za 61 : 49, nato se je ustavilo, bolelo je, uh, kako je bolelo, ta poraz (62 : 63) boli še danes, ko objokujemo desetminutni mrk proti Litvi. Izjemni Gogi pač (še) ni Parker ali Nowitzki, ki bi svojo vojsko pripeljal do ključne zmage. Ko junakom na lepem zakrnijo roke in noge, ko odpove glava. Kjer je shranjena celotna zgodovina antoloških porazov.
