V Rogu je novomeški škof Andrej Glavan maševal k spravi in pozval oblast, da popravi krivice in končno uredi grobišča žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Že štiriindvajsetič je zaječalo iz kočevskega brezna. Znova zaman?
Bodimo realni. Spravo so v vseh teh letih samostojnosti degradirali na raven spolitizirane puhlice, sprava je postala beseda, ki razdvaja, in ne pomirja. Krivico pa si različne politične opcije predstavljajo tako različno, da o kakšni popravi najbrž ne more biti niti govora. Zdi se, da ljudje zmoremo živeti tudi brez sprave in poprave. Kar se mene tiče, brez zadrege sobivam z dvema Slovenijama v eni domovini.
Nedopustno in nedoumljivo pa je, da skoraj 70 let po koncu druge svetovne vojne še nismo zmogli civilizirano pokopati mrtvih. Pobitih.
Čeprav za nekatere še vedno tabu, za nekatere druge pa le drugorazredna tema, je v resnici madež, nevreden družbe, ki se menda zgleduje po svetli tradiciji evropske civilizacije. Civilizacije, v katere etične temelje je zazidano tudi dejanje grške mitološke princese Antigone. Ta je žrtvovala življenje, da je svojega mrtvega brata odnesla z bojišča bratomornega spopada in ga zagrebla kljub kraljevi prepovedi pokopa sovražnikov.
Srbi, denimo, so zmogli. Posneli so igrano serijo Ravna Gora, ki je del trilogije 1941–1945 o drugi svetovni vojni in srbski državljanski vojni. Ustvarjalci zgodovinskega megaspektakla zagotavljajo, da Ravna gora (Slovenec Radko Polič igra podpolkovnika Rudolfa Ukmarja) objektivno prikazuje partizansko in četniško gibanje, (strokovna) javnost je razdeljena, gledalci pa nestrpno čakajo na novembrsko premiero.
Lahko Slovenci posnamemo kaj podobnega? Vsaj celovečerec, če že serije in trilogije ne: Teharje, Rog, Barbarin rov? En tak film »druge strani« bi prispeval več kot 20 let govoranc in pripravljanja na spravo.
Sicer pa ne bi bil rad preveč pameten. Na svidenje v naslednji vojni.
