ODŠKODNINA

Anja v solzah podoživlja tegobe življenja pri očetu

Objavljeno 17. maj 2013 20.40 | Posodobljeno 17. maj 2013 20.37 | Piše: Boštjan Celec

»Moje otroštvo je bilo zaradi odraslih prava kalvarija,« trdi Anja Serec iz Satahovcev.

Anja in Lidija Serec pred ljubljansko sodno palačo (foto: Igor Mali).

LJUBLJANA – 18-letna Anja Serec iz Satahovcev pri Murski Soboti od države zahteva 100.000 evrov odškodnine, ker jo je svet odraslih kot otroka po ločitvi staršev dodelil očetu, h kateremu pa za živo glavo ni hotela. Zato, je povedala na začetku pravdanja na ljubljanskem okrožnem sodišču, je bilo kar nekaj let njenega otroštva »prava kalvarija. Težko je opisati, kaj vse sem preživela, in ni otroka, ki bi mu želela, da se mu zgodi taka krivica, kot se je meni.«

Nihče ji ni prisluhnil

Sodnici Lidiji Ravbar Šinkovec je v solzah razlagala, da so jo soboška sodišča najprej dvakrat dodelili materi Lidiji, potem pa so 11-letnico leta 2006 zaupali v varstvo in vzgojo očetu. »Zdaj, ko sem polnoletna, lahko končno povem, kako me je to pretreslo, kako nemočna sem bila, se počutila pozabljeno od sveta. Nihče me ni nič vprašal, nihče mi ni prisluhnil, ko sem govorila, zakaj nočem k očetu in kaj mi je storil, ko smo še živeli skupaj. Bila sem tako žalostna, ko sem kot otrok ugotavljala, da sistem noče zaščititi otroka.«

Nikoli 
več ga nočem 
videti!

Kot pravi, ji ni preostalo drugega, kot da začne pisati na številne pristojne institucije in v pismih se ji je zapisalo tudi, da gre raje v smrt kot k očetu. »To sem zapisala zato, da bi tako pritisnila na te institucije, naj vendarle upoštevajo tudi mojo voljo, končalo pa se je tako, da so me kar dvakrat prisilno odvzeli materi in bratu ter me v obliki izvršbe odpeljali v bolnišnico, češ da imam samomorilska nagnjenja. Pa so mi dali takoj vedeti, da bom hospitalizirana tako dolgo, dokler se ne sprijaznim s tem, da moram živeti z očetom. Bila sem dobesedno kot v zaporu. Prisilno sem bila v bolnišnicah leto in šest dni.«

Vsi pristojni organi so verjeli očetu

Z njo se je tedaj ukvarjalo kar nekaj izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, in kot je bilo slišati, so menili, da Anjina želja po bivanju pri materi sploh ni njena, ampak ji jo je vsilila mati. Ta si je bojda podredila hčer in jo nagovarjala, da o očetu govori tako, kot je govorila. Psihiatrinja dr. Martina Tomori pri dekliču prav tako ni ugotovila, da bi bila Anja žrtev spolne zlorabe, čeprav je ta trdila, da jo zlorabil prav oče.

»To so nesmisli in neresnice,« jim odgovarja Anja, ki zavrača, da bi nanjo kakor koli vplivala mati. »Moj odklonilni odnos do očeta je tak, kakšen je, prav zaradi tega, kar je bilo med nama, kar mi je storil. Tega se ne da izmisliti in to si bom zapomnila za vse življenje. Nikoli več ga nočem videti.«

Pričala je tudi Anjina mati, ki je dejala, da je ločitev od moža zahtevala takoj, ko je opazila njegovo neprimerno vedenje. Ko ga je ovadila, ji je bojda zagrozil, da ima kot sodni izvedenec dovolj zvez, da bodo njo, hčerko in sina razglasili za neprištevne. Po njenem mu je to tudi uspelo; vse pristojne organe so verjele njegovim trditvam, da je nesposobna mati.

Deli s prijatelji