Anja oslepela
 v inkubatorju

TRBOVLJE –  Pravijo, da kjer se zaprejo vrata, so napol priprta druga ali pa se odpre okno. Da ljudje tisto, za kar so v življenju prikrajšani, nadoknadijo z nečim drugim. To še kako velja za 18-letno Trboveljčanko Anjo Pustak Lajovic.

Slepota

Dekle, ki je nedavno uradno postalo polnoletno, je namreč že od rojstva slepo. Njena zgodba je od trenutka, ko je prišla na svet, pot nenehnih težav, borbe in prilagajanja, a tudi vztrajnosti, vere in kljubovanja. Prepričanja, da bo nekoč bolje in da mora človek v življenju slediti svojim sanjam.

Ko se je rodila, je imela vsega kilogram in pol in je bila nedonošenček. Ker se ni vedelo, ali bo sploh preživela, je prve tri mesece preživela v inkubatorju. Povrhu so se že takoj začeli zapleti, ki so pomenili bitko za življenje. Popkovna kila, huda oblika zlatenice in slabokrvnost. Če ne bi opazili težav s popkovino ali bi jih opazili prepozno, bi se ji zagnojila, kar bi najverjetneje vodilo v smrt. Z mamo Marjano Lajovic je prebila dva meseca na ljubljanski infekcijski kliniki, kjer so odkrili še toksoplazmozo. Da so lahko obvladali bolezen, so ji iz hrbteničnega kostnega mozga vzeli vzorec. »Ko smo mislili, da smo doživeli vse in da so se težave končno ustavile, se je šele prav začelo. Anja je namreč zbolela še na ledvicah, zgodila pa se je tudi nesreča, ki jo je zaznamovala za vse življenje. Zdravniki so ji v inkubator spustili preveč kisika, zaradi česar je oslepela. Da deklica ne vidi, so ugotovili pri treh mesecih. V prizadevanjih, da bi hčerka spregledala, smo izvide o mrtvih očesnih živcih poslali tudi v Švico, ki je veljala za zdravniško avtoriteto, a so tudi tam ugotovili, da ni pomoči,« pravi Marjana. In prav to je najbolj usodno zaznamovalo tako deklico kot tudi njeno družino.

Naprej sami

Dejstvo, da bo hči vse življenje slepa, sta oče in mati različno sprejela. Mama se je začela prilagajati življenju s hčerino slepoto, oče tega ni zmogel. »Spodbujala me je, učila, po najboljših močeh se je prilagajala moji slepoti, čeprav se sprijaznila z njo ni nikoli. Neznansko sem ji hvaležna za vse, kar mi je omogočila in dala. Hodila je tudi na različne seminarje o slepoti in življenju s slepimi ljudmi. Oče pa tega žal ni zmogel, zanj je bilo preveč, in čeprav je zato za vedno ostal grenak priokus, poskušam razumeti,« pravi borka že od mladih nog.

Če ji je bil odvzet vid, je Anja našla sebe v drugem svetu, svetu glasbe. Srečanje z njo v vrtcu pri štirih letih je pomenilo prelomnico, ki je v njeno življenje posijala kot sončni žarek. Odkrila je kitaro, klavir, harmoniko in petje, ki so ji pomagali na težki poti odraščanja.

Iz vrtca je odšla v Ljubljano, v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer je po krajšem uvajalnem času pri petih letih čez teden ostala sama, s starši pa čez vikende. Tri mesece so imeli nepremostljive težave zaradi njenega odklanjanja hrane, in ko je začela groziti katastrofa, so se stvari vendarle vrnile v normalne tokove. Braillova pisava ji je omogočila, da se je naučila branja in pisanja in istega leta je dobila prvi aplavz za pevski nastop. Leto pozneje je njena slepota vzela svoj končni davek. Kljub vrnitvi domov in preselitvi so se starši razšli in družina je razpadla. V šoli, ki jo je začela obiskovati, je bila plaha, tiha, občutljiva, nežna in boječa deklica, ki se je zapirala v svoj svet in se vse bolj posvečala glasbi.

Verjeli le 
mama in babi

Ta ji je pomagala tudi pri težavah, ki jih je prinesla puberteta. Prišla je čezmerna telesna teža in vse večje zavedanje, da je okolica ne jemlje kot enakovredno, ampak da jo pomiluje in podcenjuje. »Nihče razen mame in babice ni verjel, da mi bo nekoč uspelo. V sedmem razredu pa se je zgodil popoln in nenadni preobrat. Še dandanes ne vem, kaj je botrovalo temu, da sem postajala bolj samozavestna, pogumna in uspešnejša. K temu so pripomogli dobri ljudje in prijatelji, ki sem jih začela spoznavati,« se spominja. Umetniško pot je nadaljevala tudi na odrskih deskah, na katerih je igrala v okviru gledališča Barice Blenkuš.

Z novo samozavestjo se je odločila za vpis v srednjo administrativno šolo in od lokalne domače radijske postaje dobila v dar kitaro, s katero je dokončno stopila v svet glasbe za odrasle. K sodelovanju jo je povabil Štajerski Brendi, s katerim sta posnela tri duete. Zdaj se ji obeta skupni nastop z Wernerjem, ki ga obožuje že od mladih nog, zaradi česar je presrečna. »Pripravljena sem na nove izzive, izkušnje, dogodivščine, vzpone, padce in na vse, kar je življenje,« je prepričana. Rada bi končala šolo in se ukvarjala tudi z glasbo. Z mamo živita zelo skromno in težko, saj mamina socialna pomoč in Anjin dodatek za slepoto skupaj znašata le 400 evrov na mesec. Za pomoč doslej nista prosili in sta se vedno nekako znašli ter prebili skozi mesec, zdaj pa preprosto ne gre več. Po plačilu položnic in drugih stroškov kljub njuni skromnosti ostane malo, premalo, zato sta veseli vsake pomoči. Nobena ni izbirčna in nobena zahtevna, temveč obe skromni. Njuno edino veselje je majhna pasja prijateljica Dina, saj imata obe radi živali. Anja si najbolj želi, da bi uspešno končala šolo in da bi ji uspelo dobiti službo. Rada bi razbremenila mamo in se postavila na lastne noge. Tudi s pomočjo glasbe, katere svet ji že od mladih nog pomaga na življenjski poti.