Anitino zlato srce 
je prenehalo biti

Mamino srce je zlato in mama je ena sama, to sta že od nekdaj znana reka pri nas. Človek obrača, Bog obrne, pravijo, in to velja tudi pri mamah in njihovih družinah. Malo jih je, ki jim je lahko zapustiti lastnega otroka. Tistega, ki so ga devet mesecev nosile pod srcem, mu pele in šepetale. A v življenju se zgodi marsikaj, tudi to, da mati in oče zapustita ali morata zapustiti svojega potomca. Anita Berginc iz Zabič pri Ilirski Bistrici je vzela k sebi, vzgojila in popeljala do samostojnosti 14 otrok. Z njeno dobroto so dobili drugo mamo. Tisto, ki je pri nekaterih postala prava zlata mama.

Rešite nas, Anita!

Srce Anite Berginc je bilo veliko, tako veliko, da je poleg svojih treh, Janka, Jožka in Neve, k sebi vzela še rejence. Ne enega ali dveh, vzgojila in vzljubila jih je kar štirinajst. Nekoč se je spominjala svoje prve rejenke Natalije in patronažne sestre Milke Prosen, ki ji jo je prinesla, saj je vedela, kako rada ima otroke. »Rešite nas, Anita, rešite nas, bomo tudi mi pomagali vašim otrokom, če bo treba,« ji je dejala.

Natalijo so prinesli iz porodnišnice, saj jo je mama zapustila. Pri Aniti so se zvrstili še: Erika, Anita, Željko, bratec in sestrica Damjan in Matejka, Marielca, Marina, Karmen, Aleš, Luka, Sanda, Ratko in Polde. Slednji je pri njih ostal za vedno. »Nitka, češ še drugega? Nitka, češ še enega?« se spominja sin Jožko in pove, da je mama vedno, ko so ji prinesli pokazat katerega, začela jokati, potem pa ga je sprejela v dom.

Ni dopustila razlik

Njeni otroci so jih imeli radi, kot svoje, tudi odrekli so se kateri stvari zanje. »Enkrat smo šli po otroka v Bistrico. Jože Valenčič, socialni delavec, me je klical pred pošto. Tam je stal s tem smrkavim dojenčkom, Eriko, v rokah! Še na njivo so me prišli iskat, če je bilo nujno katerega sprejeti. Tudi po šest jih je bilo pri hiši in lahko si predstavljate, koliko jih je bilo ob torti za rojstni dan, ko so se pridružili še sosedovi,« se je spominjala Anita. Toliko otrok, toliko dela in skrbi je požrtvovalno prenašala, a razlike med rejenci in svojimi potomci ni dopustila.

»Vse smo imeli enako radi, vse smo krstili, obhajali in birmali. Vse je bilo bolj skromno in včasih me je bilo prav sram pred drugimi, ki so bili bogato oblečeni. Toda vse, kar sem počela, sem delala iz srca in z veliko ljubezni. Vsi so obiskovali šolo in za vse sem hodila na govorilne ure, mogoče zanje bolj kot za svoje. Vsi so se skupaj igrali, in če je kateri odšel, so ga močno pogrešali in jokali za njim,« je Berginčeva pred časom opisala svojo veliko družino.

Leta 2000 je za svoje delo prejela srebrno plaketo občine Ilirska Bistrica, tri leta pozneje je postala še dobrotnica leta. »Vsega tega ne bi zmogla, če mi ves čas ob strani ne bi stali bližnji, posebno mož Ivan,« je skromno povedala. Prvega rejenca je sprejela pri 31 letih. Vzela bi še katerega, če je bolezen ne bi prikovala na posteljo. Mož je skoraj do konca skrbel zanjo v domači hiši v Zabičah. Kmalu zatem, ko je morala v oskrbo v dom za ostarele, se je poslovil tudi Ivan. Novembra letos mu je sledila Anita. Sin Jožko obžaluje, da na njen pogreb ni prišel niti en predstavnik tukajšnjih socialnih zavodov...