RAZKRIŽJE – Na Razkrižju, ki leži v kotu med Muro in hrvaško mejo, so prav te dni praznovali okrogli jubilej, četrt stoletja delovanja Turistično narodopisnega društva Razkrižje. Svojo pomembno vlogo dokazuje tudi personalno, saj ga že vrsto let uspešno vodi razkriški župan Stanko Ivanušič. Društvo, ki je pobudnik gibanja za zdrav način življenje, že osmo leto vsako nedeljo od novega leta do konca maja pripravi pohod v zeleno naravo. Dejstvo, da članice in člani obdelujejo lastni vinograd in pridelajo svojo kapljico, nemara tudi spada med ohranjanje narodopisnega izročila.
Turistične sanje
Obiskovalce razkriškega kota, po večini goste toplic iz 6 kilometrov oddaljenega Martina na Muri, 8 kilometrov oddaljenih Banovcev in drugih pomurskih term, navdušuje ohranjeno pristno podeželje. Ostali bi tudi čez noč, morda nekaj dni – a kaj ko Razkrižje nima prenočišč. Društvo in občina sta priložnost, da bi prišli do manjšega hotela, zaslutila v Slomškovem mlinu, potrdi župan: »Mlin je delal še leta 2000, ko je prenehal mleti zadnji mlinar. Občina je stavbo odkupila od lastnika Avgusta Beloviča. Z najnujnejšimi deli smo zgradbo statično zavarovali. Mlin z njegovo zgodovino smo začeli ob še drugih privlačnostih, kot so kovaški muzej, božjepotna cerkev sv. Janeza Nepomuka, zdravilni Ivanov izvir, prazgodovinska naselbina Gradišče, najvišji slap v Pomurju, potočni mlin na Gibini, predstavljati v okviru projekta Razkriški kot.«
Na vprašanje, zakaj je občina komaj odkupljeni Slomškov mlin najprej prodala nekemu Angležu, sogovornik odgovarja: »V obnovo mlina bi bilo treba vložiti velike denarje, ki pa jih občina ne bi zmogla. Iz državnih ustanov ni bilo zagotovila, da bi se dalo dobiti kaj občutnejšega. Zato smo z javnim zbiranjem ponudb začeli iskati najboljšega ponudnika. Na prvi razpis, 9. septembra 2005, se ni javil nihče, na naslednjega pa angleški kupec Edward Lyndon Eric. Ima tudi slovenske korenine, saj je njegova mati Mariborčanka. Dejal je, da želi storiti nekaj koristnega za domovino svoje matere. Že pred našim je odkupil stanovanjski del mlina, katerega lastnika sta bila brata Fiala. Za mlin v lasti občine je izplačal 8,250.000 slovenskih tolarjev. Odločilna, da mu prodamo, ni bila kupnina, ampak program, ki ga je obljubil po prenovi.«
Anglež se je zavezal, da bo Slomškov mlin preuredil v hotel z restavracijo višjega razreda v spodnji etaži in klubskimi prostori v gornjih etažah. V mlinu bi ohranil tradicionalni videz, vključno z mlinskimi napravami. Ne bi spreminjal izvirne zunanje podobe in nasploh bi prostore uredil skladno s tradicijo, v restavraciji pa ponujal predvsem tradicionalno slovensko hrano.
Podurhal jo je po angleško
Pomembna zahtevka občine sta bila, da mora kupec začeti obnovo mlina v šestih mesecih od sklenitve pogodbe, končati pa jo v 24 mesecih.
Tako kot pri nas rečemo, da se je naredil francoza nekdo, ki se je naredil nevednega, Francozi o tistem, ki se je izmuznil skliznil po štajersko, rečejo, da je odšel po angleško. S svojo zunanjostjo, ki se spreminja v ruševino, Slomškov mlin živo izpričuje omenjeni francoski pregovor o podjetnikih z druge strani Rokavskega preliva.
Župan Ivanušič sicer zatrjuje, da Erica ne smemo soditi tako ostro.
Kaže namreč, da je Eric postal predvsem žrtev težav z družino (bratova smrt) in posli v domači Angliji, saj so mu ti recesijsko zdrsnili po klancu navzdol.
Ko se sklepali pogodbo, se je Eric zavezal, da bo zaposloval domačine, prenovljeni mlin pa gostom odprl za vse leto. Ker v dogovorjenem roku ni začel obnove, je občina z njim sklenila dodatek k prodajni pogodbi, da se mora obnova začeti v naslednjih 12 mesecih, da jo mora končati do 10. junija 2012. Če ne, bo plačal 10.000 evrov pogodbene kazni.
Župan poudarja: »Občina je kupca ves čas opozarjala na postavljene roke obnove. Ta je vse do minulega oktobra zagotavljal, da bo, tedaj pa prvič napisal, da zaradi težav, ki jih ima s svojim podjetjem, dogovorjene obnove ne bo mogel izvesti. Še enkrat smo ga prosili, ali je to njegov zadnji odgovor o nezmožnosti obnove mlina, in odgovoril je, da je tako. Za prodajo mlina nam je ponudil kontaktno osebo. Angleža smo razumeli, da namerava prodati celoto, tako mlin, ki ga je kupil od občine, kot tudi stanovanjski del, ki ga je kupil od Fialovih.«
Ivanušič sklene, da bodo od Erica zahtevali plačilo 10.000 evrov pogodbene kazni in se potrudili z iskanjem novega kupca. Resnost občine, da bo vztrajala pri obnovi Slomškovega mlina, župan podkrepi z navedbami, da jim je v zadnjih letih uspelo pridobiti stalnega zdravnika, lekarno, pošto in zgraditi pretežni del kanalizacijskega omrežja.
| Zakaj Slomškov Blaženega škofa Antona Martina Slomška pranečak Anton Slomšek je leta 1905 prodal domačijo na Slomu. Z izkupičkom je na Razkrižju pod cerkvijo od domačina Kumpariča kupil mlin in žago. Z Antonom sta na Razkrižje prišli tudi njegova žena Apolonija in hči Justina, pozneje pa še ženin brat Franc Končan. Na Razkrižju se je zakoncema leta 1909 rodila še hči Milka, ki je umrla stara komaj 22 let. Pokopana je bila na štrigovskem pokopališču, leta 1998 pa so njen nagrobnik prenesli v razkriško cerkev. Oče Anton je vedno bolj bolehal na želodcu in leta 1935 umrl v Ormožu. Starejša hči Justina se je poročila z domačinom Francem Mesaričem, rodila se jima je hči, ki pa je kmalu umrla. Mati Apolonija je leta 1937 mlin in žago prodala in se z bratom in hčerko za dve leti preselila v Bukovje pri Štrigovi, nato so kupili gostilno pri Čakovcu. Po drugi svetovni vojni je hči Justina odšla k možu v Francijo in tam umrla. Mati Apolonija in brat Franc sta gostilno prodala in se odselila v Celje, tam pa se je sled za Slomškovimi izgubila |
