AJDOVŠČINA – Tridesetletna Andreja Turina iz Ajdovščine, pokončna mlada ženska, profesorica razrednega pouka in mati treh sinov, je v sredo naredila enega najtežjih korakov v svojem življenju. Zbrala je vso svojo moč in na facebooku javno prosila za pomoč. Stisko in spoznanja je pripravljena deliti tudi prek medijev, saj želi s svojim primerom opogumiti druge, ki se lahko čez noč znajdejo v njeni koži. Jim povedati, da vedno obstaja rešitev, upanje, luč na koncu predora ...
»Všeč mi je, ker ne fehta, ker opozarja in s svojim zgledom ozavešča ... Kar naježil sem se.« Nekako tako mi je zašepetal kolega, ko sva se sredi Vipavske doline toplo poslovila od sogovornice.
Prosi, ker ne vidi izhoda
Kar Andreja zdaj potrebuje, je streha nad glavo, zase in za svoje otroke. Le za toliko časa, da bo dobila primerno službo, ko bo lahko samostojno skrbela zase. »Zelo težko pišem te besede, ampak trenutno ne vidim drugega izhoda,« je na priljubljenem družabnem omrežju zapisala Andreja in v samo 24 urah se je njena iskrena izpoved dotaknila množice, tisočev ljudi.
Otrok ni videla teden dni
Lani se je po enajstih letih ločila od moža in začasno odšla k staršem v Dobravlje. Razhajanja so bila tudi tam prehuda, zato so pred tednom dni zapustili dom njenih staršev. Tudi o očetu svojih otrok, ki ji finančno ne pomaga, ne govori nič slabega. »Otroci morajo imeti očeta in mamo. Midva sva se takoj dogovorila o skupnem skrbništvu,« mirno pripoveduje Andreja in v svojem narečju doda, da ni tip, ki bi »delal kažin, p'stmo če je oče nasilnež, to je pole drugo«.
Ta čas spi pri prijateljici, a za vse štiri pri njej ni prostora. Otrok, ki so pri očetu, ni videla teden dni, odkar so odšli iz Dobravelj. »Tako dolgo še nismo bili narazen. Slišimo pa se vsak dan, najstarejši, star 11 let, ima telefon,« pojasni Andreja in prvič se v njene oči naseli otožnost. Mlajša sinova imata sedem in štiri leta, doda tiše.
Zapisali so o Andreji Andreja je krasna oseba, pozitivna in dobrosrčna, kar dokazuje s svojimi dejanji, in ne kot preostali le z obljubami! Tako je tudi nam s prijateljico Alice priskočila na pomoč. Organizirali sta neverjeten, celodnevni dogodek, mavrični dan za Reneja, ki je bil več kot uspešen: ne le da sta zbrali sredstva za njegovo zdravljenje, temveč sta polepšali dan ogromno ljudem, ki so prireditev obiskali. Bilo je res mavrično: od glasbenih točk, jahanja konja, napihljivih igral, različnih ročno narejenih izdelkov, nakita... tako pestro in zabavno je bilo, da Rene sploh ni želel domov! Čutiti je bilo tisto pozitivno energijo in srčnost, zato sem ji res neizmerno hvaležna. (Amela, Renče) Ko sem videl tvoj optimizem in borbo, sem vedel, da ti bo uspelo. Kljub svoji bolečini si tudi meni namenila par prijaznih besed in lepih misli. Polepšala si mi dan. (Toni, Dobrova) Andrejine objave me pritegnejo, ker se dotaknejo številnih aspektov našega življenja, o katerih večina ne želi niti razmišljati, kaj šele o njih govoriti ali jih javno objaviti poleg svojega imena. Njeno pisanje je izpoved kritično mislečega in čutečega človeka z veliko mero empatije. Kljub dejstvu, da njeno pisanje odpira številna vprašanja človekovega delovanja, nas v svet ne pospremi z negativno konotacijo, temveč vedno poskrbi za pozitivni pogled na svet in ponudi rešitve za situacije, ki terjajo naš odziv. (Vitomir, Ljubljana) Andrejino skupino sem našla povsem po naključju... Brala sem njen blog. Spoznala sem, da ni vse tako črno, kot se zdi. Seveda se to ni zgodilo naenkrat in še zdaj se vprašam, v čem je sploh smisel bivanja, ampak sem se vsaj nehala rezati ... Tako da; če bi morala opisati Andrejo z enim stavkom, bi to zagotovo bil: So ljudje, ki svet naredijo boljši zgolj s tem, da na njem živijo. (Neža, Ljubljana) |
Kupi prošenj za službo
Andreja ni nikoli sedela križem rok. Sprva je tri leta delala v moževem podjetju kot administratorka, ko pa je morala na zavod, se je odločila, da bo odprla svoj s. p. Ukvarjala se je z zdravo prehrano. A ker je imela le internetno trgovino, ni šlo, ko pa je želela odpreti pravo trgovino in jo opremiti, ji v banki niso odobrili kredita, pa še najemnine so bile zanjo previsoke. Enako je bilo, ko se je odločila za varstvo otrok na domu, pogoji so bili prehudi. A ni obupala. Iskala je različna dela: od čistilke, kuharice, prodajalke, natakarice, pisarniška dela ... do služb v šolstvu. Poslala je več kot tristo prošenj, a vse so bile zavrnjene. Iskala je v Ajdovščini, Novi Gorici, Sežani, Kopru, Postojni, Idriji ... Nič.
Organizirala koncert za Reneja
Kljub temu da je bila brez službe, je bila ves čas aktivna. »Ne upam si biti depresivna,« se nasmeji, ko jo vprašam, ali ji korak vendarle kdaj zastane. Ne, Andreja ni ženska, ki bi se predajala samopomilovanju. Začela je pisati blog, na facebooku je odprla stran Mavrična dežela in FB-skupino Povezovalnica, ki je namenjena soustvarjanju boljšega sveta. »Vsaj nekako sem koristna,« pravi. Andrejin moto je vedno bil, da mora človek najprej spremeniti sebe, s tem pa spreminja tudi svet okoli sebe. A nikoli si ni mislila, da bo kdaj tako konkretno potrebovala pomoč. Vedno je pomagala drugim, junija je celo sodelovala pri organizaciji dobrodelnega koncerta za Renejevo operacijo.
Klic na pomoč
»Zato naprošam vsakogar, ki bi mi lahko na kakršen koli način pomagal. Iz srca mu bom hvaležna,« je v sredo zapisala na svojem spletnem zidu in v 24 urah so njene iz srca napisane besede ganile številne Slovenke in Slovence. »Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom deležna toliko ljubezni in radosti... Nikoli, niti v najmanjših sanjah si ne bi predstavljala, da bo objavo delilo več kot 4000 ljudi, da bom deležna toliko podpore od vseh vas, celo zunaj Slovenije,« se je dan zatem zahvalila Andreja.
Kako naprej?
Preden se je odločila prositi za pomoč, se je, seveda, obrnila tudi na center za socialno delo, kjer so ji svetovali materinski dom, kamor se je tudi napotila. Žal pa imajo v vasi Cesta, kjer ta dom stoji, trenutno vse postelje zasedene. Uvrstili so jo na čakalni seznam, kar pa lahko pomeni en dan, teden ali pol leta. Andreja v taki negotovosti ni mogla živeti. Zato je spregovorila. Na koncu koncev tudi materinski dom ni rešitev.
»Ničesar nočem od države, ne želim živeti na tuj račun. Ni to moj cilj. Izobražena sem, mlada, znam in hočem delati in se s svojim denarjem preživljati,« so jasna sporočila mlade Ajdovke. Ko smo jo obiskali, se je ravno vračala iz vasi Stomaž, kjer ji je vaščan, ki je nekoč že pomagal človeku v hudi stiski, ponudil začasno stanovanje. »Aleš je dobra in srčna duša,« je z lučkami v očeh pripovedovala Andreja. In lučke, ki jih prižigamo drugim, edine štejejo.
