Anastazija že 500 let nad vasjo bedi

Spomladanski čas osmic se končuje, med zadnjimi jo je pripravila družina Rebula iz Brestovice pri Komnu. Pri njih je v resnici še kako živ latinski rek Nomen est omen (ime pove vse). Dušan, Vida, Martina in Roman ne pridelujejo le rebule, temveč tudi vitovsko, teran, malvazijo in rose, vina, ki jih prodajajo tudi, ko osmico zapro.

Pred mnogo leti sem na Krasu opazil mali rdeč kažipot, ovit z bršljanom – frasco po italijansko, z napisom Brestovica: znak za osmico. Zakaj pa ne, in zapeljal sem v globino Krasa. Na naslednjem križišču spet rdeč kažipot, pa na naslednjem in spet in spet. Trmast, kot sem, sem vseeno vztrajal in prišel prav blizu maloobmejnega prehoda med Slovenijo in Italijo, v vas Brestovica.

Danes je drugače. Maloobmejnega prehoda ni več in k osmici pri Vidi in Dušanu lahko pridemo z italijanske strani, kar je najbližja pot. Mize in klopi, ki so jih takrat postavljali na travnik pred domačijo, so se umaknile lepo urejenemu prostoru, ki sprejmejo veliko obiskovalcev. Največ pride domačinov, Italijanov pa ljubiteljev domače hrane in vina iz vse Slovenije. Kot pove Roman: »Ko je pala meja, se je obisk osmice zelo povečal!«

Prirejajo jo že več kot dvajset let, zato prihaja veliko stalnih gostov. Dober obisk pa je tudi posledica prisotnosti na vinskih sejmih med letom, kjer obiskovalce vabijo na svojo osmico, ki jo vedno odpro prvi teden junija.

Med gosti je bila tudi vesela družba iz Tržiča in Devina. Ernesto Abiati z ženo in prijatelji prihaja že vrsto let; vedno na odprtje, prvega dne. Dolgotrajno obiskovanje se je prelevilo v pravo prijateljstvo med družinama, ki skupaj preživljata tudi marsikatero urico prostega časa. Ernesto pri Rebulovih občuduje družinsko povezanost, ki v času osmice preraste na vso vas in okolico. Vsi prijatelji so pripravljeni pomagati. To ni samo osmica Rebulovih, je osmica Brestovice, kot je tudi napisano na rdečih kažipotih, ki so jih postavili v premeru 30 kilometrov na Goriškem in Sežanskem ter na obeh straneh meje. Ernesto je pohvalil pršut ter teranov rose, penino. Meni celo, da v Italiji ljudje neupravičeno favorizirajo francoske šampanjce, ko pa so slovenske penine enako dobre. Teranov liker je tako dober, da ga Ernesto dodaja prelivom za sadne solate in sladolede, in ga zato tudi odnese domov.

Strežejo še vratovino, salamo, panceto, sir, prato, klobase z zeljem, kožarice z repo, vložene melancane in mešano zelenjavo, kuhana jajca in štruklje. Ko osmica zapre vrata, pa obiskovalcem, ki se napovedo, lahko pripravijo degustacijo vin, s katerimi sodelujejo na razstavah in sejmih. Družina Rebula se je usmerila v pridelavo vrhunskih vin ter penin, o čemer pričajo številne zavidljive nagrade, Martina je bila celo dve leti vinska kraljica terana.

Na etiketah vin so posrečeno zapisali pesmico, kjer se v akrostihu splete ime Brestovica. »Burja med bori šumi … Anastazija sveta že 500 let nad vasjo bedi, sonce v daljavi rdeče žari.«