V kolikor želiš živeti kot popolni anarhist in goreči nasprotnik potrošništva, spoštujem! Takšnega te imam namreč neprimerno raje kot pa apatičnega brezdelneža, ki poležava do poznega popoldneva, vidi smisel življenja v nenehnih izgovorih ter išče napake, a le pri drugih. Osebno sem, pa saj me poznaš, velik zagovornik pisane in raznolike družbe, od istospolnih, obritoglavcev, pobožnjakarjev, brezbožnih, jagrov, vegetarijancev, gasilcev, salonskih levičarjev, domoljubov, krivosodcev, do teh, ki s čepicami iz kartona vpijejo – živel, prvi maj – in teh, ki jih bolj zanima protestantska etika, najprej delo in šele potem molitev! Večkrat zato postrežem s tistim citatom, ki ga nekateri zmotno pripisujejo Einsteinu: »Nič več čebel, nič več opraševanja, nič več rastlin, nič več živali, nič več človeka!« Kadar pride v naravi že do najmanjšega neravnovesja, sledi katastrofa. Tako je tudi z nami. Našo civilizacijo lahko ohrani le skrajno raznolika družba, paleta, na kateri ne sme manjkati niti en odtenek, kaj šele tvoj, anarhist moj!
Spomnim se, pred časom si se odločil, da je denar – popolna poguba. Bil si kot tvorci anarhistične misli Proudhon, Bakunin, Kropotkin, »lastnina je tatvina«! Odtlej krmariš v izposojeni obutvi in oblačilih, tako si se odločil. Toda, zakaj si postal tako sovražno nastrojen do tistih, ti jim praviš potrošniška družba, ki razmišljajo drugače? Pusti jim vendar, naj živijo, kot jim paše, in naj tavajo v svojih zablodah! Še manj razumem, zakaj si državo zaprosil za socialno pomoč. Ni ta le nekaj nižja od marsikatere penzije? Kaj nisi bil ravno ti za ukinitev te države, zdaj pa jo molzeš? Prepričan sem bil, da je anarhist dejansko tisti, ki dokončno izstopi iz sistema, ki ruši ustaljene vzorce in vzpostavlja nove. Bojim pa se, da bo takšen družbeni red le še hujši nered!
Pričakoval bi, da anarhist s svojim izstopom vendarle ne otežuje drugih. In ne postane v breme. Pravi anarhist, tako sem si pač predstavljal, ne živi pri starših. Pravi anarhist ne pride domov po tihem in si na skrivaj odpre hladilnik, si izdatno opomore, potem pa potuhnjeno odide. Pančkat. Anarhist, ki s socialno podporo v žepu tako gromko besediči o kruti sedanjosti in receptu za boljšo prihodnost, bi se moral le zavedati, da zaradi dajatev, ki jih (anarhistično) ne plačuje, država terja druge. Oh, ob vsem anarhizmu in sindikalizmu v zadnjih dneh bi se človek oddahnil – celo ob kapitalizmu.
