Barack Obama je brez odlašanja in, kar je še huje, brez pomislekov vzel v bran Nacionalno varnostno agencijo (NSA): ta naj bi sicer v stasijevski maniri res zbirala podatke o klicih več milijonov naročnikov mobilnega operaterja Verizon, vendar samo zato, ker je želela državljanom ZDA zagotoviti še dodatno, še večjo varnost pred grozečim mednarodnim terorizmom. Drži, dokazal je, da očitno ni mislil resno, ko je trdil, da bo bolj etičen od svojega predhodnika Busha. Nekaterim neameriškim medijem je potem uspelo razkriti še nekaj: da NSA s svojim programom prizma prestreza tudi elektronsko komunikacijo (milijonov) državljanov drugih držav, če le ti uporabljajo google, facebook, microsoftove in applove aplikacije. Predstavniki vlad teh drugih držav pa ob tem zgolj hlapčevsko tiščijo glave v pesek.
Kot da se ni hotel po nepotrebnem še bolj zapletati pred ameriško javnostjo, je Obama odletel na krajši obisk k veliki prijateljici Bele hiše, nemški kanclerki Angeli Merkel, in v vlogi dobrohotnega svetovnega policaja prvič nastopil na vzhodni (na nekdanji vzhodnonemški) strani Brandenburških vrat. Ker je izrekel nekaj zelo evropskih, Evropejcem pričakovano všečnih floskul, ker se je zavzel za nadaljnje omejevanje jedrske oborožitve, je očaral dvestotisočglavo množico naivnih (zaslepljenih?) evropskih poslušalcev. Le peščica tistih, ki so že pred njegovim prihodom poskušali opozoriti na temne plati Obamove »dobrohotnosti« in so nosili plakate s pomenljivimi napisi, kot so I have a drone ali Yes, we scan, je morda zaznala tudi drugo simbolno raven njegovega sprenevedanja na nekdanji vzhodnonemški, stasijevski strani Brandenburških vrat. Jasno, stanovalec Bele hiše se kot uporabnik zavrženih storitev NSA tako rekoč mora bolje počutiti na vzhodni strani Berlinskega zidu.
Seveda je na mestu vprašanje, zakaj nihče v ZDA (niti republikanska opozicija) še ni pomislil, da bi kazalo sprožiti tako imenovani impeachment proti Obami in zahtevati njegovo odstavitev? Odgovor je preprost: večini Američanov so pač všeč Obamovi bushizmi. Še bolj skrb vzbujajoče bi sicer za nas moralo biti spoznanje, da so všeč tudi številnim Evropejcem.
