Ko pišem tole kolumno, se košarkarska tekma še ni začela, ampak najbrž se ne motim, če kar vnaprej napišem, da so nas ZDA premagale. Če se motim, sem toliko bolj vesel.
Amerika je vse: najbolj zaželena in najbolj osovražena. Država, v kateri ima pregovorno vsakdo možnosti, da mu uspe, ne glede na barvo kože in veroizpoved, ter hkrati država, ki zatira druge države. Ne zaradi barve kože ali veroizpovedi, ampak zavoljo nafte. Splošno mnenje Evropejcev o Američanih je, da so prevzetni arogantneži, in vendar bi veliko Evropejcev takoj šlo čez lužo, če bi jim tam ponudili službo.
V ZDA sem bil enkrat, z Martinom Strelom na Mississippiju, štab smo imeli v čudovitem New Orleansu, to je bilo še pred Katrino, ki ga je povsem uničila. Tam sem jo videl, Ameriko, z vseh zornih kotov. Bogataške četrti z vilami in služinčadjo in na drugi strani prikoličarska naselja, parado človeške zanemarjenosti in ubožnosti, največja slovenska vukojebina je proti njim Beverly Hills.
Toda na anteni lesketajočega se cadillaca escalada za 85.000 dolarjev, ki je z zatemnjenimi šipami prikrižaril mimo, je vihrala ameriška zastavica in so črte in zvezde plapolale na vrhu naravnost ladijskega jambora pred zmahano predmestno lesenjačo. Američani so neizmerno ponosni, da so Američani. Vir njihove svetovne nadvlade je v njihovi neskončni samozavesti, ki, roko na srce, nima nobenega racionalnega temelja – povprečen Američan, kakor sem ga sam spoznal, je nerazgledan, kar malo zagovedan. Meje njihovega mesta ali zvezne države so hkrati meje njihovega sveta. Potrebujejo samo še volitve, kjer jim prefrigani kandidati povedo, kako so veliki in pomembni, ker so Američani.
In prav imajo. Svet jim je šel enkrat na limanice in jim odtistihdob sledi. Ves svet se je prilagodil Ameriki, se vzpostavil z njo v ravnotežje, ki zdaj niha malo v eno, malo v drugo stran – največ na ameriško – in mora pri tem vztrajati, ker če ne, se bo sesul. Padel s tečajev.
Slovenija je pri tem tako pomemben faktor, kot smo bili včeraj v košarki. No, spet upam, da sem se zmotil.
