Veste, kaj pomeni mehka moč? To je moč države, ki se ne meri po številu vojakov, vojaške opreme, tovarn in rudnikov, temveč po dosežkih na področju kulture in izobraževanja, po številu izstopajočih posameznikov ter prepoznavnih blagovnih znamk itd. Termin je pred dvema desetletjema uvedel harvardski profesor Joseph Nye. Za kulturo je v Sloveniji vse manj denarja. Kdo in kako jo promovira v tujini? Včasih je bila to naloga kulturnih atašejev na naših diplomatskih predstavništvih, ki jih zdaj zaradi pomanjkanja denarja zapiramo. Ti počasi izginjajo iz besednjaka slovenske diplomacije.
O pomenu promocije kulture
»Marsikdo pri nas misli, da nas povsod poznajo, a ni tako. Po štirih letih intenzivne promocije slovenske kulture v Berlinu nekateri niso vedeli niti tega, kje točno je Slovenija, kaj šele, da bi poznali kar koli iz naše kulture in umetnosti. To vsekakor kliče po mreži kulturnih atašejev, ki bi jo morali začeti sistematično postavljati,« meni Monika Kartin, kulturna atašejka v Berlinu med letoma 2004 in 2008. Obžaluje, da tako na kulturnem kot na zunanjem ministrstvu še niso ugotovili, »da bi morali v tujini Slovenijo promovirati in jo delati prepoznavno prav z našo kulturo in njeno drugačnostjo«. Prepričana je, da bi morali delo kulturnega atašeja opravljati ljudje, ki imajo izkušnje v kulturnem menedžmentu. Na slovenskem zunanjem ministrstvu so nam povedali, da na naših veleposlaništvih v tujini nimajo zaposlenih oseb, ki bi se ukvarjale samo s področjem kulture – naši diplomati jih namreč pokrivajo več.
Izjema pri tem je Slovenski kulturno-informacijski center (Skica), ki deluje v sklopu veleposlaništva na Dunaju. Vodja centra Ana Novak je povedala, da v sodelovanju z avstrijskimi partnerji prirejajo dogodke, na katerih se predstavljata slovenska kultura in umetnost. Dunaj je še vedno ena izmed najpomembnejših kulturnih prestolnic Evrope, zato je prva naloga centra, da slovensko ustvarjalnost usidra v dunajsko kulturno življenje. Letošnji najzahtevnejši projekt je bila razstava stolov Nika Kralja v Muzejski četrti na Dunaju, ki si jo je v 11 dneh ogledalo okoli 1000 obiskovalcev. Novakova pravi, da mreža kulturnih centrov poleg denarja zahteva tudi natančno izdelano strategijo in sistem delovanja. Avstrija ima po svetu 30 kulturnih institutov in 61 avstrijskih čitalnic (ena je tudi v Mariboru). »Ni dilema to, ali potrebujemo kulturne institute tudi v drugih državah. Vsekakor jih. Vprašanje je le, v kakšnih razmerah jih je smiselno odpirati,« pravi sogovornica in dodaja, da se bo lahko na podlagi izkušenj s centrom Skica postopno vzpostavil sistem, ki bo programsko učinkovit in bo povezan tudi z gospodarstvom – v obojestransko korist.
Interese Slovenije na področju kulture v EU od avgusta lani zastopa kulturna atašejka Urška Zupanec, zaposlena na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri EU. Kot nam je povedala, je njeno delo zelo specifično, saj ni tipična kulturna atašejka, temveč zastopa in se zavzema za uveljavitev stališč Slovenije v Svetu EU. Ob tem skrbi tudi za promocijo slovenske kulture, zlasti s spodbujanjem sodelovanja Slovenije v skupnih projektih vidne mreže kulturnih institutov EUNIC Bruselj. Za posamezne projekte, ko se želijo evropski javnosti predstaviti slovenski umetniki, je sicer bolj primeren naslov Veleposlaništvo RS v Bruslju, a jim tudi sama, kot pravi, poskuša pomagati pri promociji in navezovanju stikov.
Umetniške rezidence
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport so tudi letos kljub gospodarski krizi našli več kot 50.000 evrov za bivanje in ustvarjanje 35 slovenskih kulturnikov in umetnikov v Berlinu, Londonu, New Yorku in na Dunaju. Ministrstvo jim omogoča brezplačno bivanje v tako imenovanih umetniških rezidencah. To so stanovanja, ki jih v ta namen najamejo slovenska veleposlaništva. Povprečna mesečna najemnina za stanovanje na Dunaju letos znaša 1401 evrov, v Londonu 845, v Berlinu 573, v New Yorku pa 1295 evrov, so pojasnili na ministrstvu. Če bi se kdo morda vprašal, kaj pa Pariz, mar francoska metropola ni več zanimiva za slovenske umetnike, mu lahko odgovorimo. Stanovanja v Parizu niso najeli zaradi premajhnega zanimanja umetnikov.
Umetniki dobijo tudi denar za pot do kraja bivanja in nazaj, in sicer v višini največ 250 evrov za mesti Berlin in London, 150 evrov za Dunaj in največ 850 evrov za New York. Hitri izračun tako pokaže, da je letos država za 35 umetnikov za bivanje in ustvarjanje v tujini odštela okoli 52.000 evrov, k temu pa je treba prišteti še tekoče stroške, ki so povezani z uporabo stanovanja, stroške rednega vzdrževanja in osnovne opreme stanovanj.
Ustvarjanje in navezovanje stikov
Slikar mlajše generacije Miha Štrukelj, ki se je leta 2009 s svojimi deli predstavil tudi v slovenskem paviljonu na 53. beneškem bienalu umetnosti, je marca bival in ustvarjal v New Yorku. Kot je povedal, se je to izkazalo za zelo koristno. »Lokacija je ena od starih newyorških italijanskih četrti, tako da nam je že zaradi tega malo bolj blizu,« razlaga umetnik in dodaja, da že širša okolica ponuja marsikaj zanimivega.
»Stanovanje je relativno veliko za newyorške razmere in zato ponuja možnost ustvarjanja tudi vizualnim umetnikom, sicer zelo omejeno. New York nima centra, ima pa veliko predelov in vsak je po svoje zanimiv, saj ponuja nekaj drugačnega,« še dodaja. Lani se je prijavil na razpis, ker je imel dogovorjen projekt s tamkajšnjo galerijo, tako da je lahko, kot pravi, nemoteno ustvarjal, navezoval nove stike in se dogovarjal za projekte v prihodnosti.
Dragocena izkušnja
Zelo pozitivno izkušnjo z bivanjem v najetem stanovanju v tujini je imela tudi oblikovalka in ilustratorka Sanja Janša. V britanski prestolnici je bivala januarja in februarja. Kot pravi, je London eden največjih centrov globalnega založništva in mesto z dolgoletno oblikovalsko tradicijo. »Bivanje v tem mestu je bilo zame dragocena izkušnja, in sicer na več ravneh: od konkretnega sodelovanja z londonsko založbo do obiskov oblikovalskih in kulturnih središč. Rezidenčno stanovanje, majhno in podstrešno, je prijetno ter funkcionalno, je v živahni soseski, kjer je veliko studiev, galerij in alternativne kulture,« pravi umetnica in dodaja, da so tako imenovani programi artist-in-residence po svetu razširjena in uveljavljena praksa. Da imajo tudi slovenski umetniki možnost tovrstne medkulturne izmenjave, ocenjuje kot odlično.
»Čeprav mi Berlin ni tuje mesto, je izkušnja gibanja v tej kulturni in umetniško raznoliki nemški prestolnici vselej nekaj izjemnega, saj omogoča druženje ter izmenjavo idej z ustvarjalci z vsega sveta. Menim, da je to zelo pozitivna izkušnja za vsakega ustvarjalca oziroma umetnika,« pravi režiser Jože Baša, ki je v Berlinu bival oktobra, kjer je tudi ta mesec. »Navezava stikov je odvisna predvsem od umetnika, saj ga ne bo nihče držal za roko. Na slovenskem veleposlaništvu te lahko povežejo z nekaterimi Slovenci, ki tu ustvarjajo, priložnosti za druženje pa so tudi na odprtjih raznih razstav,« dodaja. Glede stanovanja pravi, da je to povsem običajno dvosobno stanovanje z minimalno opremo, kar je povsem dovolj tako za bivanje kot tudi za ustvarjanje.
Rezervna lista za New York
Umetniki lahko v umetniški rezidenci v New Yorku bivajo od leta 1998 dalje, v Berlinu od 2004. in v Londonu od leta 2008. Od septembra letos lahko bivajo tudi na Dunaju. Do sedaj je v programu sodelovalo že več kot 200 umetnikov. Tokrat je bilo največ zanimanja za bivanje v New Yorku, kjer je bilo šest umetnikov na tako imenovani rezervni listi, če na primer kateri izmed 12 izbranih ne bi mogel iti v veliko jabolko. V Londonu bi moral aprila bivati tudi Zoran Predin, a je to zaradi operacije odpovedal.
Negotovo leto 2014
Umetniki bodo lahko v omenjenih štirih svetovnih prestolnicah bivali tudi prihodnje leto. Predvidoma se bo v tujino odpravilo 52 umetnikov, ki bodo izbrani na podlagi letošnjega razpisa, so pojasnili na ministrstvu in dodali, da bodo razpis za bivanje v umetniških rezidencah leta 2014 objavili, če bo za to dovolj denarja. To bo znano po sprejemu proračunov za leti 2013 in 2014, kar pa je še v parlamentarnem postopku.
