Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar nedvomno spada med osebnosti, ki so odigrale nadvse pomembno vlogo tako pri demokratizaciji družbe kot pri osamosvajanju države in priznanju samostojne Slovenije. Da ta prispevek ne bi šel počasi v pozabo, so pri Celjski Mohorjevi družbi izdali knjigo z naslovom Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, ki jo je napisal Jernej Vrtovec.
V Švici mu rešijo življenje
Ta poslanec Nove Slovenije je o nadškofu Šuštarju pred leti kot diplomant teološke fakultete pod mentorstvom Antona Jamnika napisal diplomsko nalogo, zdaj pa jo je dopolnil z arhivskim gradivom in zanimivimi pričevanji, ki kažejo na Šuštarjev pomen pri osamosvajanju države. France Martin Dolinar iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani je orisal življenje Alojzija Šuštarja, uvodne besede pa je prispeval njegov osebni tajnik škof Anton Jamnik.
Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjim kot prvi izmed desetih otrok. Po končani ljudski šoli v Trebnjem so nadarjenega fanta poslali na škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljano, po maturi pa se je vpisal na bogoslovje. Škof Rožman ga je jeseni 1941 poslal na študij v Rim, kjer je bil oktobra 1946 posvečen v duhovnika. Komaj dva tedna po mašniškem posvečenju, ki se ga starši zaradi razmer v domovini niso mogli udeležiti, so zdravniki odkrili, da ima hudo tuberkulozo. Po zdravljenju v Švici, kjer so mu po težkih operacijah komaj rešili življenje, je ostal kot kaplan v St. Moritzu. V Švici je ostal vse do leta 1977, ko je prišel v Ljubljano, kjer ga je nadškof Pogačnik predlagal za svojega naslednika, posvečen pa je bil aprila 1980.
Poziv k priznanju Slovenije
Da je njegov pogled bolj usmerjen v prihodnost kot v preteklost, je povedal že v prvem intervjuju za Družino. Kot človek dialoga se je zavedal, da mora slovenski narod združiti svoje moči, zato je tudi podprl idejo o spravni slovesnosti v Rogu ter si s predsednikom Milanom Kučanom 8. julija 1990 na dolgo zamolčanem množičnem morišču pripadnikov protirevolucionarne strani zgodovinsko segel v roke. Spravo, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni, je izpostavil tudi v pozdravnem govoru med obiskom papeža Janeza Pavla II. maja 1996.
Po vojaškem posredovanju JLA je nadškof Šuštar začel o tem nemudoma obveščati vse evropske škofovske konference in jih pozivati, naj se pri svojih vladah zavzamejo za takojšnje priznanje suverene države Slovenije, o čemer pričajo tudi številni dokumenti v knjigi. Po papeževem naročilu je vplivna vatikanska diplomacija začela obsežno akcijo, ki je obrodila sadove. Tako je 13. januarja 1992 Vatikan priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo, dva dni pozneje pa je sledilo še priznanje članic EU. Tri leta zatem je Alojzij Šuštar dopolnil 75 let in se odpovedal nadškofovskemu položaju. Še pred posvetitvijo novega nadškofa dr. Franca Rodeta se je 1. aprila 1997 umaknil v Zavod sv. Stanislava, kjer je leta 2007 umrl.
Zakaj ni postal kardinal
Zelo zanimiva so pričevanja o nadškofu, ki so jih med drugim prispevali Mira Rožanc, najbližja sodelavka kar 27 let, ki se je po njegovi upokojitvi z njim preselila v Zavod sv. Stanislava, Slavka Kavčič, ena od njegovih najmlajših sester dvojčic, pa dr. Marjeta Zorc, Milan Kučan in Lojze Peterle. »Doživljala sem, kako je znal odpuščati, ko ga je kdo prizadel. Hudo je vračal z dobrim. Prvi je storil korak k spravi, pisal, povabil na pogovor... V oporoki je zapisal, da prosi odpuščanja vse, ki jih je kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jih pohujšal ali jih kako drugače prizadel. Sam da nima nikomur ničesar odpuščati, ker ne ve, da bi mu kdo storil kaj hudega, in do nikogar ne čuti nobene zagrenjenosti,« je zapisala Mira Rožanc.
»Včasih sem ga hotela izzvati, da bi o kom, bodisi iz cerkvenih krogov, politiku ali kom drugem, rekel kaj slabega, pa sem bila vedno neuspešna. Zlasti se spominjam dveh novic, ki sem ju hotela z njim razčistiti. Prva je bila ugotovitev, da mu v pisarni prisluškujejo. To sem ugotovila takrat, ko sem v pisarni kritizirala nekega visokega slovenskega politika. Ko sem prišla domov, me je nekdo po telefonu opozoril, da se to ne dela. Ko sem mu to povedala, je hladno rekel: 'Pa kaj zato.' Drugo zame zelo boleče spoznanje je bilo, da so menda slovenski cerkveni možje preprečili, da bi postal kardinal. Preden je postal kardinal dr. Rode, se je veliko govorilo, da bi bil to Lojze Šuštar. Takrat so menda odpotovali v Rim trije pomembni ljudje (ne spomnim se več vseh treh, spomnim se, da je bil eden visok cerkveni funkcionar, eden pa politik blizu Cerkvi) in ga tožili takratnemu papežu, da ni primeren za kardinala, ker da je premalo oster v kontaktih z oblastjo. Novico sem hotela preveriti pri njem, vendar je bil njegov odziv takšen, da nisem mogla ugotoviti, ali je o tem kaj vedel, niti ne, ali to verjame. Tega nisem hotela načeti nikoli več, saj sem vedela, da ga zagotovo boli, ne glede na to, da tega ni pokazal,« je med drugim zapisala Slavka Kavčič.
Če si vsem všeč, nekaj ne štima Nadškof Alojzij Šuštar se je pogovarjal s številnimi slovenskimi politiki, od Milana Kučana, Janeza Janše do Lojzeta Peterleta. »Eni so mu zamerili na levi, drugi na desni, nadškof pa je takrat dejal, da nekaj ne štima, če si vsem všeč. Če pa se komu zameriš ter so kritike takšne in drugačne, si na pravi poti,« je na predstavitvi knjige nadškofove besede povzel škof Anton Jamnik. |