Alojz že devet let v grobu, a zapuščina ni razdeljena

NOVO MESTO – Pravijo, da imajo v zapuščinskih zadevah tožbe mlade. To se potrjuje v zapuščinskem postopku po smrti 85-letnega Novomeščana Alojza L., očeta štirih otrok, ki je, da bi se izognili razprtijam, nameraval že pred smrtjo svoje nepremičnine prodati in denar pošteno razdeliti med svoje otroke, a ga je smrt leta 2006 prehitela.

Alojz je imel štiri otroke, najstarejši sin je bil nezakonski, najmlajši sin Lojze pa je umrl že pred očetom, zato sta dediča po očetu postala njegova hči in sin. Ker oče ni naredil oporoke, vsakemu otroku pripada četrtina, po pokojnem sinu pa kot dediča nastopita vnuka, ki bi jima pripadala vsakemu osmina. Zdrava kmečka pamet je torej jasna, a zapletlo se je pri darilu.

»Alojzova sestra je najmlajšemu otroku leta 1976 podarila štiri parcele. Ker so se starši takrat prepirali in bili pred ločitvijo, jima je te parcele njun sin podaril, saj je menil, da bi očeta in mamo tako zedinil. Pri tem sicer ni bil uspešen, so pa starši sinu v zameno za podarjene parcele izročili dve parceli. In prav ti se štejeta kot darilo in se upoštevata v zapuščini,« pravi Gojmir Južnič, mali bratranec obeh Alojzovih vnukov, ki se je odločil, da ju bo zastopal v zapuščinskem postopku.

»V konkretni zgodbi je najbolj izpostavljen preminuli sin Lojze. Za časa njegovega življenja mu starejša sestra ni nikoli očitala, kako bogato darilo je prejel. Ko pa je odšel s tega sveta, marsikdo udriha po njem in mu očita prejem neverjetnega bogastva. Ker se on ne more braniti, saj nima svojega glasu, se trudim biti njegov glasnik,« doda sogovornik in pove, da si je sin na podarjeni zemlji resda zgradil hišo, a je moral prej urediti vso dokumentacijo, da je postala parcela gradbena, mu pa najstarejša sestra pri tem vsiljuje logiko, da je dobil parcelo, ki je bila vredna 40.000 evrov. Če je torej od zapuščine, ki je vredna skupaj vsega 100.000 evrov, dobil tak delež, nimata vnuka po sestrini logiki v zapuščini kaj iskati. »Sestra dobro ve, kakšne so bile takrat cene, saj je le pol kilometra stran sama leta 1980 kupila zazidljivo parcelo in je zanjo odštela dobrih 3000 evrov oziroma polovico vrednosti novega fička,« za primerjavo pove Južnič in doda, da so se v tej zadevi na nižji stopnji zamenjali že štirje sodniki, na višjem pa so to dedovanje tehtali trije, seveda se je v reševanje vključilo tudi več odvetnikov, a zadeva je še vedno nerešena.

Ključni problem – darilo

»V omenjenem zapuščinskem postopku je bilo ključni problem darilo. Zapuščinski postopek je bil prekinjen že v letu 2006 in so bili dediči napoteni na pravdo zaradi ugotovitve, ali je bilo dano darilo dedičema. Postavljen je bil namreč zahtevek, da se dvema dedičema v njun dedni delež vračuna prejeto darilo. Po pravnomočno končanem pravdnem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bilo v letu 1977 darilo dano (gre za nepremičnino), pa se je v zapuščinskem postopku reševalo vprašanje vrednosti tega ter potrebnost dopolnitve do vrednosti nujnega dednega deleža. Za odločitev o statusu in s tem za določitev vrednosti darila v skladu z določbo 52. člena zakona o dedovanju je bila v konkretnem primeru odločilna ugotovitev, ali je bil za zemljišče že pred izdajo lokacijske dokumentacije in gradbenega dovoljenja (3. 8. 1979) sprejet urbanistični ali zazidalni načrt za graditev. Posledično so bili angažirani izvedenci, s pomočjo katerih je sodišče ugotavljalo dejansko stanje, kar je seveda zapuščinski postopek še podaljšalo. V zapuščinskem postopku so bile priglašene tudi terjatve,« je pojasnila okrajna sodnica mag. Romana Rački Strmole, vodja nepravdnega oddelka na okrajnem sodišču Novo mesto.

Če je že iz tega odgovora jasno, da je bil postopek zapleten, pa kronologija dogajanja zadnjih let kaže, da je bila vsa zadeva dejansko še občutno pestrejša. Tožbe, cenitve, pritožbe ter ugotavljanja, ali gre za kmetijsko ali gradbeno parcelo; o kakšni drugi ustrezni metodi vrednotenja sodišče ni razpravljalo.

Izdana sta bila dva sklepa o dedovanju, prvi leta 2011, a je sledila pritožba, drugi na začetku letošnjega leta, a se je najstarejša sestra znova pritožila, tokrat zaradi napak pri izračunih. »V takšnih primerih bi morala imeti država palico in ne dopustiti takšnega početja. Med letoma 2006 in 2011 smo kar šestkrat vložili vlogo za zavarovanje zapuščine, leta 2011 je sodišče le postavilo začasno skrbnico zapuščine, a tudi ta je imela težave z najstarejšo dedinjo, ki vsa leta upravlja vse nepremičnine v zapuščini; na lastno pest je tudi posekala vinograd. Da ne govorim o tem, da je skrbnica ovadila to dedinjo, a je tožilstvo ovadbo zavrglo, ker da ima ta dedinja pravico do uporabe, saj je solastnica vinograda,« našteva težave Gojmir Južnič in doda, da je v tem času skrbnico infarkt, prav tako je kap tudi najstarejšega nezakonskega sina, tako da Južnič po pooblastilu zastopa tudi njega. »Država bi morala zaščititi najšibkejše člene; mladoletne, starejše, bolne in preminule. Zakaj? Ker imajo vse te štiri skupine skupni imenovalec: ne morejo se učinkovito ubraniti pred zlorabami. Mladoletnik zaradi pomanjkanja izkušenj, bolni, onemogli in starejši, ker nimajo moči in je na njihova čustva zelo lahko vplivati. Preminuli? Ker nimajo ne rok ne glasu, da bi povedali svoje mnenje, da bi se sploh lahko branili.«

Na srečo je tako zapletenih zapuščinskih postopkov zelo malo, a vsekakor jemljejo energijo in tudi denar tistim, ki padejo vanje, saj se lahko vlečejo leta in leta. Kot pojasnjujejo na okrajnem sodišču Novo mesto, zaradi napotitev na pravdo prekinejo več zapuščinskih postopkov na leto, in sicer manj kot desetino, večina pa se jih uspešno zaključi ali že v pravdnem postopku ali nato v zapuščinskem postopku. »Zapuščinskih postopkov, ki se končajo z množico tožb, je zelo malo, v povprečju dve zadevi na leto. Upoštevajoč, da je na Okrajnem sodišču v Novem mestu v povprečju uvedenih okoli 650 zapuščinskih postopkov na leto, to pomeni okoli 0,3 odstotka zadev,« je še dodala Romana Rački Strmole.

»Šest desetletij mineva, odkar je bil uzakonjen institut začasnega skrbništva zapuščine, ki v primeru soglasja pristojnega organa omogoča prodajo vseh nepremičnin pred končanjem zapuščinskega postopka. Zakaj se tega instituta ne sme uporabiti prav pri dolgoletnih sodnih postopkih, kjer ni mogoče doseči soglasja med dediči? Mar ni najučinkovitejša zaščita dediščine ravno prodaja nepremičnin in naložitev sredstev na skrbniški račun? Mar se na ta sredstva ne natekajo obresti in s tem pridobiva koristi prav za vse dediče?« se sprašuje Gojmir Južnič.