LJUTOMER – Dober streljaj od prleške prestolnice Ljutomera v smeri Slovenskih goric, tik ob Gajševskem jezeru, je vasica Grabe z le nekaj več kot sto dušami. Od petka, 29. junija, je revnejša še za enega človeka. Prav na petrovo se je smrtno ponesrečil priljubljeni krajan, 54-letni Alojz Šalamun, in za seboj pustil brezposelno ženo ter tri nepreskrbljene hčerke. Kot so nam te žalostno razlagale, ko smo jih po pogrebu obiskali na kmetiji na obrobju vasi, nihče, ne one ne kdo drug izmed množice svojcev, prijateljev, sosedov in znancev, ki so se na žalostni torek na pokopališču v Križevcih pri Ljutomeru poslovili od Alojza, ne more dojeti, zakaj usoda tako pogosto vzame tistega, ki ga imajo vsi radi in ga še kako potrebujejo.
Smrt pri
spravilu ječmena
Alojza Šalamuna iz Grab 10 je usoda vzela veliko prehitro, ravno takrat, ko bi ga poleg 52-letne žene Mire, 27-letne Mateje in 26-letne Nataše še najbolj potrebovala najmlajša hčerka, šele 15-letna Melita. V boju za preživetje sebe in svoje družine se je nesrečnik smrtno ponesrečil na domačem dvorišču. Med hitenjem pri spravilu ječmena na betonsko ploščo podstrešja nad garažo je zgodaj popoldne padel na trdno podlago in šest ur pozneje v murskosoboški bolnišnici umrl. »Z delom smo res hiteli, na plošči na podstrešju, kjer je bil Alojz, preden je padel, se je v poletni pripeki segrelo na 50 stopinj Celzija. Čeprav je padel približno tri metre globoko, je bil pri zavesti ter se je z nami pogovarjal, zato smo bili vsi prepričani, da si je le zlomil roko. Enako tudi reševalci, ki so ga odpeljali v bolnišnico, ter zdravniki, ki so mu oskrbeli roko. Žal pa se je pozneje pokazalo, da je imel hude notranje krvavitve, in okrog 20.30 so nam policisti sporočili, da je umrl. Pred štirimi leti, ko ga je v hlevu bik hudo poškodoval, je postal lažji invalid, tokrat pa je bilo prehudo. Bil je zdrav, skrben mož in oče, ki je delal vse dneve. Vsi smo se odlično razumeli in nobenih težav ni bilo,« nam je žalostno razlagala vdova Mira, skupaj s hčerkami odločena, da bo nadaljevala po Alojzovi poti in še naprej kmetovala.
»Nikomur nočemo biti v breme, saj nas je Alojz naučil, kako se je treba boriti. Delati znamo in nam nikoli ni nič težko. Ob tem nam zdaj prihajata pomagat tudi fanta od starejših hčera, pri delu mi pomagata še moja brata. Največje breme bo Melitino šolanje, saj bo šla septembra v 1. letnik oblikovalske šole v Mariboru,« so skoraj soglasno govorile vse štiri naše sogovornice.
Hiša se podira
Mira je bila kuharica in ima 12 let delovne dobe, pozneje pa je ostala na kmetiji in vzgajala otroke. Mateja je gimnazijska maturantka in priložnostno kaj zasluži, Nataša pa je prodajalka in išče službo. Že desetletja je glavnina prihodkov pri hiši tisto, kar pridelajo na kmetiji – to so poskušali obnavljati in širiti, a je kljub temu večina objektov starih, enako je s traktorjem in drugo mehanizacijo. Vse, kar so pridelali, so vložili v kmetijo. Nikoli si niso privoščili skupnega letovanja ob morju, le otroci so šli tja prek Rdečega križa.
Daleč najhuje je, da se 150 let stara hiša, kjer živijo, počasi pogreza. Streha in dimniki grozijo, da se bodo zrušili, prav tako zadnja stena, ki je v tako slabem stanju, da bo pravi čudež, če se ne bo vse skupaj kmalu podrlo. »Zlasti ponoči nekaj poka po hiši, nekaj se pogreza in seseda, slišati je prav strašljivo,« je dejala Mira in dodala, da so že kupili novo strešno kritino, a kaj, ko jim nikakor ni uspelo zbrati denarja, da bi nabavili novo ostrešje in hišo vsaj prekrili. Alojz je vsak zasluženi evro vložil v hlev, za šolanje otrok in plačevanje drugih potrebščin. Zaradi pomanjkanja denarja ni bil niti zdravstveno zavarovan.
Vse več dolgov
Že za vsak obisk pri zdravnikih je moral sam plačevati preglede in zdravila. Ko je umrl, so si morali njegovi najbližji za zdravstvene storitve ter pogrebne stroške izposoditi 1500 evrov, kar pa bodo zdaj izjemno težko vrnili. Neplačane položnice se kopičijo in dolgovi rastejo. Res je sicer, da trdožive Prlekinje nikogar ne prosijo za kakršno koli pomoč, a kljub temu je več kot očitno, da bi jim ta prav prišla. Poleg denarja, ki ga še posebno manjka, bi bil dobrodošel tudi gradbeni material, les, stavbno pohištvo. Ponoči ne morejo spati, saj se bojijo, da bi se dotrajana hiša podrla na pridne in prijazne ženske, ki jim je sreča obrnila hrbet.
Krambergerjev sklad
Drage bralke in bralci! Vse, ki želite pomagati materi s tremi otroki iz vasi Grabe, ki jih je v tragični nesreči zapustil mož in oče Alojz, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. 02922-0019831742, s pripisom za družino Šalamun, sklicna številka 7120. Streha in dimniki grozijo, da se bodo zrušili, prav tako zadnja stena, ki je v tako slabem stanju, da bo pravi čudež, če se ne bo vse skupaj kmalu podrlo.
