Od koder si je Jakob Aljaž, doma je bil iz Zavrha pod Šmarno goro, za pet drobnih goldinarjev zagotovil pravno nesporno gradnjo skromnega zavetišča na vrhu Triglava, posest je od občine Dovje kupil za en sam forint, gre lep pogled tja v triglavsko pogorje. Malce nad vasjo je planota, kjer je nekaj šotorov, tam sta premična kuhinja in kopalnica, nekaj starejših je opaziti za avtoriteto in predvsem obilo koščkov otroškega smeha je razmetanih na taboru mladih planincev iz planinskih društev Slivnica pri Celju in Dramlje. Tri desetletja je dolga tradicija organiziranja planinskih taborov iz savinjskega meddruštvenega odbora sedemnajstih planinskih društev. Seštevali smo in preštevali, koliko se jih je nabralo, planinskih drobižkov, namreč, v vseh teh desetletjih, in spoznali, da jih je prvinski duh gora, njihovo lepoto in milino spoznalo že skoraj pet tisoč.
Dejansko gre potresti dlan tem, ki se vsako leto potrudijo, da otročad začuti stik z naravo in se ne dolgočasi, če poleg njih ni računalnikov in kar je še takšne elektronske šare.
Vodja tabora Nina Gradič Planko nam je ob obisku vrveža nad Dovjem povedala, da je organizacija edinstven način izvedbe planinskega tabora v Sloveniji: »Tretja izmena otrok je trenutno na tej lokaciji, sledi še šest skupin. Stroški organizacije se tako porazdelijo, saj se tabor postavi za devet tednov skupaj. S tem je manj fizične obremenitve za organizatorje pa tudi manjši stroški prevoza opreme in kar je še podobnega.« Kot so nam povedali vodniki tabora, so osnova trije izleti, ki so prilagojeni starostnim skupinam.
Starejši so pospešili korak na Prisojnik, mlajši so se podali na Slemenovo Špico. Tudi na Dovški babi so bili, s tem da so mlajši šli do planine, kjer je izhodišče, z avtom, nekaj let starejši so do tja šteli korake. Za zabavo so jim plezanje v plezališču, predavanja iz predmetov planinske šole, obiskali bodo Planinski muzej v Mojstrani, ob koncu pa bodo preverjali znanje v planinskem kvizu. »Čez dan se dogaja tudi veliko družabnih trenutkov, saj izbiramo miss in mistra tabora, imamo vsakodnevne športne igre in podobno,« nam je razložila Nina.
Zjutraj je bitje rane ure bolj ko ne pravilo v šotorih, kjer spi planinskega doživetja željna mladež, saj je vstajanje, če je na programu daljša planinska tura, že ob šesti uri, sicer se budnica oznani uro pozneje. Zvečer se zaspi na skupnih ležiščih pred enajsto, a, kot pravijo odgovorni, otroci, utrujeni od pohajanja in plezanja, zatisnejo očke že precej prej, preden polena v kresu docela pogorijo.
Tabor vodijo planinski vodniki in mentorji planinskih krožkov iz osnovnih šol na področju omenjenih planinskih društev, zagotovljena je tudi zdravstvena oskrba.
»Precej s strahom sem šel od doma,« nam je zaupal eden od udeležencev in dodal, da mu je prva dva dneva najbolj manjkal računalnik: »Ker so me doma naučili, da ne smem lagati, moram priznati, da je bil računalnik na seznamu pogrešanja pred mamico in očkom. Toda ko sem videl, da je na sporedu kup popoldanskih aktivnosti, ki so raznovrstne, si želim, da bi na taboru ostal še najmanj en teden dlje.« Šefinja Nina nam je povedala, da imajo otroci tudi kakšno krizo, ker pogrešajo dom in domače, toda hitro jo odpravijo s crkljanjem. Planince med trajanjem tabora namesto v gore odpeljejo tudi na kopanje na bazen Ukova na Jesenice. Nina razloži: »Ob tej priložnosti se pošalimo, da se otroci vsaj enkrat v tednu umijejo. Tu in tam nam uspe, da jim ponudimo luksuzno dejavnost, letos je bil to rafting, toda vidim, da jim je največje razkošje občutenje gora in hoja po poteh, o kateri bodo pripovedovali vrstnikom.« In, ne nazadnje, tabor jim ponudi zavedanje, da zmorejo marsikaj, kar lahko njihovi vrstniki le v navidezni resničnosti za računalnikom, sami, s svojo sposobnostjo, ne pa prek neke tipke, ki daje lažno upanje.
