GRUŠKOVEC – Ko si je Frane Milčinski, znameniti Ježek, končno le privoščil nekaj časa zase in se z družino odpeljal na zasluženi dopust, je nenadoma nastal vsesplošni preplah. »Da se mu ni kaj hudega zgodilo? Da ni umrl?« so se v strahu vpraševali njegovi zvesti poslušalci, teh pa ni bilo malo. Podobno se dogaja tudi z našo jubilantko, ikono in zaščitnim znakom Slovenskih novic, ki smo jo prestregli ravno med ustvarjanjem današnje, jubilejne karikature. Pred dnevi je morala prav zaradi vas, drage bralke in bralci, prekiniti medene dneve, prav zaradi vas je menda nekoč prekinila celo pljučnico.
Na današnji dan pred natanko dvajsetimi leti se je Aljana Primožič s svojim risalnim orodjem pridružila reprezentanci Slovenskih novic ter se že kmalu zavihtela med legende slovenske karikature. Za njo je že 50 razstav in 40 ilustriranih knjig! S svojo ljudsko, jasno in neobremenjeno potezo je popolnoma prevzela Slovence in jim prirasla k srcu, pravzaprav je pisana na našo kožo. Koliko naših bralcev prav zaradi te Gorenjke, ki je predčasno zapustila Britof in se raje preselila v Haloze, začne prebirati Novice, a ne s prve, ampak z zadnje strani! Tega se zaveda tudi sama, zato ji nikoli ne pade na pamet, da bi ustvarjala z levo roko, brez spoštljivosti. Aljana je skrajno nepodcenjevalna, ljubi odzive, normalno, tudi pohvale, ki se kar ne nehajo množiti, vselej se ustrezno pripravi, spremlja dogodke, s svojim možem, znanim aforistom Milanom Fridauerjem, sta medtem postala že tako naoljen in uigran tandem, on razmišljujoč, ona impulzivna, skupaj iščeta ideje, preprostost, dan za dnem, teden za tednom, skupaj iščeta tudi izhode iz ustvarjalnih kriz in slepih ulic, »včasih ideja kapne kuj, včasih se vleče kot pasja jajca«.
Režiserka z neomejeno svobodo
Tehnična izvedba njene vsakodnevne naloge se lahko zavleče tudi čez debele štiri ure. Karikatura mora biti popolna, je prepričana, »žmohtna, za razstavo«. Do vsega tega pride ob pomoči tuša, suhih barvic in akvarela. Najprej skicira, potem tušira, nakar nanaša akvarele pa barvice pa spet akvarele in še enkrat barvice, riše za zgodovino, za prihodnost. Aljana se pri ustvarjanju počuti kot režiserka z neomejeno svobodo, karikatura je njen gledališki oder. Bila ji je položena že v zibel. Starši, akademski kipar Atanas in akademska slikarka Sonja, so ji podarili dejansko prave gene. Že v ranem otroštvu ji je mama kupovala risalne papirje, vse se je nasploh vrtelo okoli slikarstva. Zato Aljana ni niti pomislila, da bi se ukvarjala s čim drugim, se vpisala v šolo za oblikovanje, dve leti, dokler ni zanosila, je bila tudi na akademiji, ljubljenka Gabrijela Stupice. »Aljana, to ni nos, to je kljun!« ji je govoril in usmerjal. »Ta bo še nevarna!« je odmevalo po hodnikih. Aljana se je zatreskala v stripe in karikature. Oboževalka Mikija Mustra pa Roglja, Kosa in Pečarja je z nestrpnostjo pričakovala vsako najnovejšo Pavlihovo pratiko ter se zatem obsedeno poglabljala v ilustracije.
Sprva je risala le za prijatelje ter hodila na tlako v Gorenjski tisk in Iskro. Nekoč, v času svetovnega nogometnega prvenstva v Italiji, pa se je zazrla v Delo in opazila neko pomanjkljivost. V hipu je narisala italijanski škorenj, namesto Sicilije pa nogometno žogo. Seveda so to objavili. Nakar se ji je povsem odprlo, sprva je zaslovela s pohotnimi in šaljivimi motivi, takimi in drugačnimi, risala za te in one, »ko bom imela na računu več kot imam plače, pa adijo, Iskra«. V slovo ji je pomahala že čez pol leta in se poklicno zapisala karikaturi. Leta 1992 je šla k Slovencu, leto pozneje – le čez cesto – na Novice. Aljana je sprejela priložnost in začela navduševati.
»Veste, marsikje drugje bi imela gotovo več težav,« ob jubileju priznava Aljana. »Na Novicah pa imam popolno svobodo, nihče mi ne diktira, kaj naj rišem, in kar je najpomembneje – rišem od doma.« Z Gruškovca pri Cirkulanah. Kjer je Aljana našla svoj raj, kjer klopota klopotec in živijo prijazni ljudje. Od koder nam Aljana nastavlja ogledalo, kjer nastaja dragoceni opus njenih dragocenih ogledalc.
