Ališič ob begunski krizi: Nima šans. Nima jajc. Nima stila

LJUBLJANA – »Nedelja, 11. oktobra, pozno popoldne, Stari trg v Ljubljani, Madžarska je prav v tem času zapirala svoje meje. Sprehajal sem se po njem, saj je po nekajdnevnem deževju posijalo sonce. Nekaj korakov pred menoj se je sprehajal Miro Cerar. Ta, ki je predsednik slovenske vlade. S svojima, ugibam, najstniškima otrokoma. Vse v redu, tudi on ima pravico do zasebnega življenja. Sploh pa v nedeljo popoldne. Pričakoval bi, da je tam peš, s kolesom, s svojim avtomobilom v garaži na Kongresnem trgu. Toda ne. Gospoda Cerarja je na mestu, prepovedanem za ustavljanje in parkiranje ob šentjakobski cerkvi, čakal velik nov službeni BMW 7 s šoferjem v njem. Vse v redu, predsednik vlade potrebuje primeren, velik in prestižen službeni avto. Mislim pa, da v demokraciji, kot je slovenska, ta avto ni namenjen prevozu njegovih otrok z nedeljskega sprehoda. A najhujše še pride. Zelo odločno in sunkovito je šofer z omenjenimi potniki z zmogljivim avtom speljal desno na Karlovško cesto, potem pa še pred mostom ostro zavil čez dvojno polno črto levo v ulico, ki se imenuje Prule,« je na svojem spletnem blogu nedavno zapisal športni komentator Miran Ališič. Po njegovem gre le za primer, ki kaže, da je slovenska politika odločna le pri izrabljanju majhnih privilegijev.

»Ne cesar, Cerar je gol«

Ališiča je očitno zmotilo ravnanje predsednika vlade ob nedavni begunski krizi, ki se dogaja v Sloveniji. Po njegovem mnenju je prav begunska kriza razgalila nemoč in nesposobnost vlade. Brez dlake na jeziku namreč piše: »Cesar je gol, smo izvedeli v pravljicah. Danes bi lahko to parafrazirali z besedami Cerar je gol. Tako nepripravljene, nesposobne, neodločne in mencave vlade Slovenija vse od osamosvojitve ni imela. No, ja, to smo vedeli že ob njegovi izvolitvi za premierja. Ta kriza z begunci je zelo jasno pokazala, kako nevarno je v družbi, kjer so politične stranke in smeri izgubile ves verodostojen kapital, ljudje pa na volitvah, jasno le iz obupa, izberejo mencavega in neoprijemljivega profesorja pravne teorije.«

In nadaljuje: »Kako naj torej ta Miro Cerar prebivalce Slovenije dobro vodi skozi tako zapleteno zgodbo, kot je begunska kriza? Nima šans. Nima jajc. Nima stila. Nima ne širine ne politične spretnosti, da bi lahko upravičil izkazano zaupanje na volitvah. Ni državnik. Je le ubogi zmedeni uradnik. Taki trenutki zahtevajo najboljše, najpogumnejše, najbolj trmaste, najbolj zagrizene ... Slovenska osamosvojitev je v mnogih pogledih uspela, ker so bili na izpostavljenih funkcijah taki ljudje. Od Milana Kučana, Janeza Drnovška, tudi Janeza Janše, če hočete... Njihove poti so se razšle, vsak je imel v življenju in v politiki od tam naprej neke svoje cilje, posledice poznamo ... Slovenija je politično uničena družba.«

Dodaja, da Miro Cerar v njegovem pisanju le pooseblja večino slovenske politike, ki jo vodi. »V javnih nastopih tudi sredi te velike humanitarno varnostne katastrofe z begunci operira z opravičevanjem, v pogovoru na televiziji ne pokaže nobene državniške drže. Najprej kot kak kalimero tarna o ravnanju Hrvatov, potem kot kak nadučitelj Slovence opozori, naj ne kritizirajo policije, ker dela dobro, nadaljuje s pojasnjevanji s sestankov Evropskega sveta, razloži, da se Evropa odziva prepočasi, pojasnjuje, da je Slovenija tudi zaprosila za 60 milijonov evrov evropske pomoči, se opravičuje, da je Slovenija pač članica schengna in omejena v svojem ravnanju, ves čas je v podtonu čutiti bistveno rdečo nit njegovega nastopa. Cerar namreč trdi, da v tej krizi ni sam, da se mora obnašati kot del večje skupnosti in upoštevati njene interese in pravila. Če bi se dobro poslušal, bi že v svojem prvem odgovoru zaznal vso nesmiselnost svojih nadaljnjih trditev. Ne Hrvat Milanović ne Madžar Orban ne verjameta več v to, kar zagovarja Cerar. In prav zato se je slovenska vlada skupaj s prebivalci soočila s 13 tisoč begunci v enem dnevu na slovenski meji. Jutri se bo morda z 20 tisoč, pojutrišnjem s 50 tisoč, naslednji teden, kdo ve ... 'Šel bom na teren, šel bom med ljudi, zmogli bomo,' se je sredi pogovora prelevil v slabo karikaturo Angele Merkel, katere besede Wir schaffen es še vedno odzvanjajo med Nemci, ki se vse bolj jasno pripravljajo na zelo hitro prihajajočo Nemčijo po Angeli Merkel. In za konec še vrhunec Cerarjeve mešanice napuha, mencavosti, naivnosti in nerazumevanja dejanskih razmer. 'Do nedelje bomo še počakali, radi bi evropsko rešitev te krize, če je ne bo, bomo pač prepuščeni sami sebi.' Tako nekako je zaključil in želel pomirjujoče vplivati na Slovence. Pozabil je dodati, da so bili Slovenci sami v tej krizi že spomladi.«

»Politika odločna pri izrabljanju majhnih privilegijev«

»Resni ali usodni trenutki v zgodovini nikdar niso čas za mencače. To je čas, ko je treba odločno ukrepati. In prav tu je zanka, ki so si jo Slovenci z Mirom Cerarjem zadrgnili okrog vratu. Slovenija ima politiko, ki jo pooseblja prav to, o čemer pišem, odločnost in napuh pri izrabljanju majhnih privilegijev, kot je nedeljska vožnja z otroki s službenim avtom čez dvojno polno črto, ter popolna odsotnost državniškega posluha za preprečevanje, če je res potrebno pa tudi reševanje, temeljnih problemov v družbi, kot je tačas vsekakor begunska kriza,« še med drugim piše Ališič.

Zaključi, da se strinja, da je sredi bitke najslabše menjati generala, a obenem ne pozablja na domnevno škodo, ki jo je s to še ne končano krizo Slovencem povzročil Cerar s svojim pogledom na politiko. Na koncu vsem Slovencem položi na srce: »Lahko pa se raje še naprej ukvarjate z Janezom Janšo in ustavnim sodiščem ...«