Da je danes 41-letnega računalniškega programerja Aleksandra Temlina zaneslo na južnoameriško podcelino, je bilo pred poldrugim desetletjem usodno srečanje z Alicio, simpatičnim dekletom iz urugvajskega Montevidea, ki je prišla v Slovenijo raziskovat svoje korenine. Čeprav tedaj ni razmišljal o resni zvezi z nekom, ki živi v državi, o kateri ni vedel praktično nič, je bila ljubezen tudi na daljavo dovolj močna, da se je odločil spoznati še njeno družino, urugvajski način življenja in vse drugo. Prvi vtisi ob sicer krajšem bivanju in še povsem brez znanja španščine so bili mešani, a ugodni. Po vrnitvi v domačo Mursko Soboto, kjer je delal kot programer, je sledilo pospešeno učenje španščine, saj je kaj kmalu dozorela odločitev za poskusno preselitev.
»Zveza z Alicio je od začetka delovala popolno. Rekel sem si, moram poskusiti, da si ne bom kdaj pozneje v življenju očital. Ko sem se prebil skozi potrebno papirologijo, prevajanje dokumentov, čakanje in podobno, sem se novembra 1999 poslovil od sodelavcev, družine in prijateljev ter se odpravil novi etapi v svojem življenju naproti.«
Vrnitev v Slovenijo
V novem okolju so sledili utrjevanje španščine, sodelovanje v slovenskem prekmurskem klubu, kjer so bili zelo dobrodošli njegovi računalniški tečaji, in pozneje tudi učenje slovenskega jezika. Najlepši dogodek je bil leta 2000 – poroka z Alicio. To je bila preprosta ceremonija na matičnem uradu in prijetna vrtna poročna zabava na domu njenih staršev, kjer mlada družinica z danes dvema ljubkima gospodičnama, starejšo Alenko in mlajšo Ivano, tudi živi.
Mlada zakonca sta se s starejšo hčerko za nekaj časa vrnila v Slovenijo. Ko se je Aleksander prvič odločil za selitev v Urugvaj in je na začetku kazalo dobro, se je država začela pogrezati v eno največjih gospodarskih kriz v zgodovini. Že domači prebivalci so vedno težje našli službo, kaj šele tujci. Medtem je Aleksander opravil več izpopolnjevalnih tečajev in med drugim tudi izdelal inteligentno orodje, računalniški program GeneXus, kar ima, kot pripoveduje, na urugvajskem trgu veliko težo, a leta 2002 vse to ni prispevalo k pridobitvi primerne zaposlitve. »Država je bila praktično pred bankrotom, mladi so trumoma zapuščali Urugvaj. Česa podobnega nisem videl nikoli, niti v slabih trenutkih Jugoslavije. Da bi mladina kar kampirala pred italijanskimi, španskimi veleposlaništvi, čakajoč na potne liste. To me je precej pretreslo in sem se malo razpisal svojim prijateljem. Izvedel sem, da v murskosoboški enoti Telekoma iščejo programerja. Dogovorili smo se – in 1. oktobra 2002 sem začel delati. Žena in hčerka sta prišli za mano čez pol leta. V Sloveniji smo se imeli kar v redu. Sobota je majhno mesto, življenjski utrip je bistveno bolj umirjen kot v Montevideu. Alicia, po poklicu sicer fizioterapevtka, ima v Sloveniji veliko sorodnikov. Precej dobro je že obvladala slovensko, se ukvarjala s svojim delom, pomagala sorodnikom na vrtu in pri kuhi, hodila na tečaj za alternativno medicino. Julija 2005 se nama je rodila mlajša Ivana.«
Spet v Urugvaj
»Ko sem zapustil Telekom, sem dobil službo kot serviser računalniške opreme in nekje proti koncu poletja 2007 sem se zaposlil v podjetju IPC, s katerim še sedaj občasno sodelujem. Ampak kljub vsej pestrosti se Alicia nekako ni mogla navaditi na življenje v Sloveniji, pogrešala je svojo družino... Novembra 2007 se je tako v Urugvaj vrnil ženski del družine, jaz pa sem moral urediti vprašanja okoli službe, oddati stanovanje, prodati avto.« Aleksander se je vrnil v Urugvaj z dogovorom o nadaljnjem sodelovanju s slovenskim podjetjem IPC, kar je držalo vse do začetka krize pri nas. No, naslednje leto se je družinica znova udomačila na starem naslovu v Montevideu; Alicia s ponovno aktiviranim s. p. za fizioterapijo, Alenka v prvem razredu, Ivana pozneje v vrtcu, Aleksandru pa se je izpolnila velika želja: služba programerja pri IBM, kjer je zdaj skoraj štiri leta. Pravi, da je to zanj ena najboljših služb, kar jih je imel – in teh ni bilo malo. A ne zato, ker različnih zaposlitev ne bi jemal resno in bi jih lahkomiselno menjal. Po ločitvi staršev se je iz maminega sinka na hitro prelevil v glavo družine. Ob nenehnem pomanjkanju denarja je bilo treba poprijeti za kakršno koli delo, od tistega na hotelski recepciji do zidarskega pomočnika. To je nekoč samosvojega in sramežljivega mladeniča dodobra utrdilo, svoje pa so dodale še različne športne aktivnosti in predvsem borilne veščine. V karateju je že doma dosegel črni pas in pridobil naziv mojstra 1. dan, v veliko zadovoljstvo pa mu je bil tudi kikboks. »Odkar sem se vrnil v Urugvaj, hodim na treninge kung fuja. Ker sem že prej treniral borilne veščine, dojemam to kot nadaljevanje v osebni rasti ter treniranje telesa in duha. Dvakrat na teden imam najprej uro taj čija, potem pa še dve uri kung fuja. Domov pridem običajno okoli polnoči. Ko je človek devet ur za računalnikom ali pisalno mizo, takšni treningi zelo prijajo.«