LJUBLJANA – Po sobotnem kongresu Nove Slovenije – krščanskih demokratov (NSi), na katerem je kar 73 odstotkov delegatk in delegatov za predsednico znova izvolilo Ljudmilo Novak, in po izrednem volilnem kongresu Slovenske ljudske stranke (SLS), ki bo, točno, že čez štiri dni (kot za zdaj kaže, ima favorit Primož Jelševar res več možnosti, da ga bodo izvolili za naslednika Franca Bogoviča, kot drugi kandidat Damjan Medved), naj bi se začelo pospešeno zbliževanje teh dveh desnosredinskih strank, ki naj bi se najpozneje do naslednjih parlamentarnih volitev končalo z njuno združitvijo v novo, skupno, večjo konservativno ljudsko-krščansko stranko.
Če se bo to zgodilo – večina dobroobveščenih v obeh strankah je očitno prepričana, da se bo –, se bo skoraj gotovo še enkrat ponovilo že videno. Če si nekoliko osvežimo spomin: po neuspehu na državnozborskih volitvah leta 1996 je zdaj že ranjkim Slovenskim krščanskim demokratom (SKD) že močno gorelo pod nogami in vsem, ki niso bili pripravljeni lagati ne sebi ne drugim, je postalo jasno, da se je začel začetek konca takratne Peterletove stranke. Jasno, takratna glavna tajnica SKD in najtesnejša sodelavka Lojzeta Peterleta Hilda Tovšak – prav tista, ki je pozneje vodila do bridkega konca tudi Vegrad, ja – je leta 1996 kljub vsemu zatrjevala, da si bodo krščanski demokrati zagotovo kmalu opomogli in že v naslednjih letih postali ena najmočnejših parlamentarnih strank. Pa ni bilo tako.
Kdo pa bo tokrat nezadovoljen?
Potem so sive eminence SKD pač začele upati, da se zanje najboljša rešitev morda skriva v združitvi s Podobnik-Zagožnovim SLS. Upale so, da si bodo s svojim učinkovitejšim aparatom kmalu po združitvi lahko podredile SLS. A so se uštele. Na združitvenem kongresu se je nova stranka sicer res začasno poimenovala SKD+SLS, vendar je v nasprotju s skrajno naivnimi pričakovanji strategov SKD njeno vodenje prevzel dr. Franc Zagožen iz SLS in že čez čas se je združena stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Zato se je potem del članov »velikega« SLS razočarano raje umaknil in pod vodstvom le nekajmesečnega predsednika vlade dr. Andreja Bajuka ustanovil alternativo Novo Slovenijo (NSi).
Se zgodovina ponavlja? Če se, naj bi bile tokrat sive eminence zunajparlamentarnega SLS tiste, ki bi lahko po združitvi z NSi poskušale uresničiti tako imenovani sovražni, pardon, prijateljski prevzem. Od znotraj, ja. Že zdaj pa je mogoče napovedati, da si bodo sive eminence najbrž morale nazadnje priznati, da so lahko kvečjemu tako zelo »uspešne«, kot so bile leta 2000 sive eminence SKD, ker bo, če se bo domnevno tako obetavna združitev zgodila, novi predsednik »Krščansko-demokratske SLS« slej ali prej nujno postal mag. Matej Tonin, zdajšnji vodja poslanske skupine NSi.
In kaj naj bi sledilo potem? Mnenja notranjepolitičnih analitikov so raznolika, vendar sočasno tudi razmeroma podobna: lahko da bo del NSi v primeru združitve zapustil zdajšnjo stranko in se ob podpori sestrskega SDS lotil projekta ustanavljanja še ene (nove) desne stranke brez Tonina ter brez bratov Marjana in Janeza Podobnika. Lahko pa da se bo tokrat samo iz SLS izločil del članstva, še sploh če bi vnaprej posumil, da se z »vnovičnim« združevanjem pravzaprav uresničuje samo tisto, kar je Lojze Peterle zaman snoval že ob prvi združitvi, aprila 2000. Obstaja pa menda celo tretja možnost, da se bo del zdajšnjega članstva NSi lotil ustanavljanja svoje nove stranke, del zdajšnjega članstva SLS pa svoje. Ja, tako bi dobili kar tri nove stranke na politični desni sredini oziroma desnici. Jasno, dežurni agitatorji stricev iz ozadja slovenske politične levice so že začeli preventivno opozarjati, da ni prav nobenega razloga za ustanovitev nove desne stranke, da takšna stranka tako ali tako ne bi imela nobene možnost za prestop parlamentarnega praga (ker so nekdanji nezadovoljni člani NSi, ki so leta 2008 poskušali ustanovili Krščansko-demokratsko stranko, na volitvah prejeli glasove komaj 0,45 odstotka volivcev) ter da bi, če bi že takšno stranko kdo ustanavljal, zagotovo za njo skrival načrt Janševega SDS. Tako kot se je že pri Novi Sloveniji Novakove in Tonina?
Najprej z Jelševarjem, potem z NSi
Doslej nedvomno (vsaj glede na volilni rezultat, ki mu ga je uspelo doseči leta 1996) najuspešnejši predsednik SLS Marjan Podobnik, ki skupaj z drugim nekdanjim predsednikom SLS in državnega zbora, bratom Janezom, v teh dnevih velja za najpomembnejšega predkongresnega zaveznika Primoža Jelševarja, je v intervjuju, ki je bil marca letos objavljen v Delu, med drugim poudaril: »Normalno je, da si želi biti vsaka stranka v političnem prostoru čim močnejša. In logično je, da če se bosta dve stranki (SLS in NSi, op. J. V.) povezali, bosta po novem močnejši, zelo verjetno, vsaj na evropskih volitvah, tudi najmočnejši.« Lahko da se bodo tokrat ob združevanju SLS in NSi kar iz obeh izločili nezadovoljni člani in hoteli ustanoviti še dve novi desni stranki.
