VARŠAVA, MOSKVA, LJUBLJANA – Premier dr. Miro Cerar se je na Poljskem – v slovenski delegaciji so poleg njega bili še minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ministrica za obrambo Andreja Katič in načelnik Generalštaba Slovenske vojske, generalmajor dr. Andrej Osterman – udeležil dvodnevnega vrha Nata. Nad stališči, potrjenimi na varšavskem vrhu severnoatlantskega zavezništva, je bil navdušen: strinjal se je, da je bilo tokratno srečanje predstavnikov 28 članic Nata prelomno ter da se Nato pravočasno, medtem ko se svet in zlasti Evropa soočata z različnimi krizami, prilagaja novim svetovnim izzivom, celo največjim grožnjam. V zvezi z zaostrovanjem odnosov med članicami Nata in Rusijo je Cerar posebej opozoril na tvorno slovensko stališče, češ da se bo pač treba sočasno premikati po dveh poteh oziroma, če še drugače rečemo, po dveh tirih, po prvem odvračati morebitno vzhodno nevarnost, po drugem pa še naprej voditi dialog s Putinovo Rusijo. Če kdo, potem prav slovenski politiki najbolje vedo, kako je mogoče graditi in zgraditi drugi tir, bi lahko rekli. Ali res vedo?
S čim pa naj bi Nato presekal tisto, kar ima za ta hip najbolj zapleteni gordijski vozel? S krepitvijo svoje vojaške navzočnosti na tako imenovanih vzhodnih mejah članic Nata, predvsem ob meji z Rusijo. Na zgodovinskem vrhu, kot je srečanje v Varšavi zaradi popolne usklajenosti predstavnikov članic Nata označil generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg, so se evforično strinjali, da bodo najprej, že prihodnje leto, v Estonijo, Latvijo, in Litvo ter na Poljsko napotili štiri dodatne bataljone in da bo v vsakem izmed njih približno 4000 vojakov. To bodo tako imenovani robustni večnacionalni bataljoni, z napotitvijo katerih želi Nato pač okrepiti svojo pričujočnost na vzhodnih evropskih mejah zato, ker menda mora odgovoriti na grožnjo, ki jo (za mir v Evropi?!) pomeni Rusija. Glede sodelovanja naših vojakov v enem od teh bataljonov za zdaj komaj potekajo pogovori z našo zaveznico Italijo, vod Slovenske vojske pa naj bi predvidoma vključili v bataljon, ki bo varoval vzhodno mejo Latvije in kateremu bo poveljevala Kanada.
Točno, na to se je odzval celo nekdanji sovjetski voditelj, 85-letni Mihail Gorbačov, rekoč, da se zahodne države sicer uradno zavzemajo za dialog z Rusijo, zavezništvo pa ne glede na to spodbuja dodatno zaostrovanje v odnosih z njo.
Slovenska delegacija se je ob robu Natovega vrha pohvalila tudi s svojimi nedvoumno velikimi zaslugami za to, da bo Črna gora, ki je v Varšavo resda še prišla kot povabljena država, že v kratkem postala 29. članica zavezništva. Premier Cerar pa je, ko je pojasnjeval, kako se Slovenija zaveda velikih izzivov in nalog, ki so pred Natom, ter da si bomo tudi v prihodnje po svojih najboljših močeh prizadevali nositi sorazmerni del celotnega Natovega bremena, poudaril, da pri nas pravkar poteka temeljit pregled nacionalnega obrambnega proračuna in da nameravamo po dolgem času končno spet zagotoviti več denarja za vojsko. To res ni mačji kašelj. Spomnimo se, kako dramatično je celo predsednik republike Borut Pahor marca letos opozarjal, da je Slovenska vojska že tretje leto zapored na najnižji možni stopnji pripravljenosti oziroma sploh ni usposobljena za morebitne neposredne obrambne naloge, da smo za Nato samo še breme.
Si upa požreti besedo? Kar 29 odstotkov anketiranih v zadnji javnomnenjski raziskavi, ki jo je za Slovenske novice opravil Delov oddelek za tržne raziskave Stik, je menilo, da nam bodo Rusi po obisku svojega predsednika Vladimirja Putina (zaradi njegove udeležbe na letošnji proslavi ob Ruski kapelici) le še bolj naklonjeni. Nihče pa ni pomislil, da bi si Putin, denimo že zaradi silnega navdušenja naše vlade nad pošiljanjem bataljonov Nata na meje z Rusijo, lahko tudi premislil in ne bi prišel. Visoki uradnik MZZ, ki iz razumljivega razloga ne želi biti imenovan, meni, da si Putin niti ne upa požreti besede, ki nam jo je že dal. Da si tega niti ne more privoščiti. On si ne upa in si ne more privoščiti? |