LJUBLJANA – Naključje je – no, seveda ne gre zgolj za naključje – hotelo, da so se poslanke in poslanci prav v teh, v že spet bolj vročih oziroma žgočih poletnih dnevih, ko je za naše zdravje še kako pomembno, da pogosteje pijemo dovolj vode, lotili obravnave predlaganih sprememb zakona o vodah, ki so potrebne za ustanovitev direkcije za vode (ta bo po 1. januarju 2016 upravljala vodne razmere na območju naše državice), in tudi zakona o varstvu okolja, ki naj bi (v skladu z razsodbo evropskega sodišča) zagotovile, da potencialno veliki onesnaževalci brez okoljevarstvenega dovoljenja sploh ne bi mogli več opravljati svoje dejavnosti. Iz poslanskih glasovalnih naprav, bi lahko ob tem rekli, v božja ušesa.
Po novem naj bi poleg proizvajalcev pijač koncesnino za uporabljeno vodo plačevali, denimo, tudi še vsi drugi uporabniki mineralne ali termalne vode. Ne, nič več ni (ne bo) zastonj. Mimogrede, pravico do odškodnine, ki jih bodo po novem plačevali le upravljavci vodnih virov, ne pa država, kot doslej, naj bi imeli samo lastniki uporabljenih zemljišč.
Multinacionalke niso vrgle puške v koruzo
Ob naštetem je treba vsekakor omeniti tudi prav letos predlagano spremembo ustave (predlagale so jo poslanske skupine SD, Desusa, Zavezništva Alenke Bratušek in Združene levice), po sprejetju katere bi vsakdo v Sloveniji imel ne le pravico, celo ustavno pravico do pitne vode in bi za oskrbo z vodo skrbele samo še neprofitne javne službe. Če bo, kajpak, takšna sprememba ustave dobila v državnem zboru zadostno podporo, bosta voda in dostop do vode postala splošna, temeljna in ustavna pravica. Zamisel, da bi to zapisali v ustavo, je, kot se bo marsikdo bržda spomnil, v prejšnjem parlamentarnem mandatu zagovarjal nekdanji strokovni sodelavec poslanske skupine LDS, poznejši poslanec Pozitivne Slovenije in ZaAB Brane Golubović, ki ga je, to pa menda le ni mačji kašelj, pri tem izrecno podpiral tudi tedanji-zdajšnji minister mag. Dejan Židan. V vlogi ključne zagovornice svojčas, kot rečeno, Golubovićeve pobude je v tem mandatu mag. Alenka Bratušek. Drži sicer, da mora biti (na podlagi že zdaj veljavne zakonodaje) pitna voda dostopna vsem, bi pa bilo to še bolj jasno, če bi takšno pravico zapisali tudi v ustavo. Takšno ustavno določilo bi namreč pomenilo še dodatno varovalko pred morebitno željo kogar koli v Sloveniji ali v tujini, da začne privatizacijo slovenskih vodnih virov. Preventivna civilna pobuda proti privatizaciji vode (Evropska komisija je namreč še leta 2013 zagovarjala takšno privatizacijo, op. J. V.) je sicer res požela začasni uspeh na evropski ravni, pa to žal ne pomeni, da se je z njo za vse večne čase prekrižalo načrte multinacionalkam, ki hlepijo po polastitvi vodnih virov.
Kdo vse bo za vodo v ustavi? Parlamentarna ustavna komisija se je pred tremi tedni odločila, da bo za mnenje o spremembah ustave, ki zadevajo pravico vseh in vsakogar do pitne vode pa tudi morebitno prihodnje omejevanje financiranja zasebnega šolstva iz proračuna (slednjemu sicer odločno nasprotujeta SDS in NSi), oblikovala strokovni skupini. Da SDS ni podprl niti ustanovitve druge izmed obeh strokovnih skupin in opozarja, da se s takšnim odpiranjem ustave zgolj napada odločitev ustavnega sodišča, da mora država v celoti financirati javne programe v zasebnih osnovnih šolah, je znano, nihče pa v tem hipu ne ve, kdo vse bi bil pripravljen podpreti vsaj ustavno spremembo glede pitne vode, niti, ali bi bila glasove za to pripravljena zagotoviti SMC in SDS. Celo »za vodo v ustavi« je namreč treba zagotoviti glasove najmanj dveh tretjin poslancev. |
