Ali bi smel Pahor 
storiti celo več?

LJUBLJANA – Predsednik republike Borut Pahor je pojasnil, da se je pač odločil, da bo izjemoma sprejel tudi člane iniciativnega odbora za podpisovanje peticije proti davku na nepremičnine potem, ko so ga ti prosili, da bi ga v imenu več kot 80.000 državljank in državljanov, podpisnikov omenjene peticije, neposredno seznanili z argumenti proti nepremišljeni uveljavitvi nepremišljenega nepremičninskega davka. Zakaj izjemoma? Ker je, kot pravi, prepričan, da je neprimerno, da se kot predsednik države javno sestankuje s posameznicami in posamezniki ali celo, bog ne daj, predstavniki tistih skupin slovenskih državljanov, ki se včasih ne strinjajo s katero od odločitev vlade oziroma parlamentarne večine. Nam mar poskuša s tem (do)povedati, da se še najbolje počuti v koži predsednika banana republike? Menda ne. No, potem se je pač samo zelo nerodno izrazil. Kakor koli, še sreča, da se mu je tako veliko zbranih podpisov »zdelo impresivno in toliko zavezujoče«, da je bil kljub svojim načelom pripravljen prisluhniti članom iniciativnega odbora oziroma se seznaniti z njihovimi argumenti. Kako lepo.

Z vlagatelji zahteve pa ne

Pa bi bilo kar koli narobe, če bi si predsednik demokratične evropske države po seznanitvi z argumenti upal tudi povedati na glas svoje mnenje o nepremičninskem davku? Najbrž ne oziroma, bolje rečeno, v neki zares demokratični državi zagotovo ne bi bilo.

V Sloveniji pa je nekaj izjemnega že to, da vrh države tistim, ki se včasih ne strinjajo s predlogi oziroma odločitvami vlade ali parlamentarne večine, dovoli, da mu predstavijo svoje mnenje in svoje povsem konkretne pomisleke. Da bi to omogočil, denimo, tudi tistim, ki so na ustavnem sodišču že vložili svojo zahtevo za presojo ustavnosti zakona o davku na nepremičnine (poslanski skupini SDS, poslancema italijanske in madžarske narodne skupnosti Robertu Battelliju in dr. Laszlu Gönczu ter vsem trem nepovezanim poslancem, Borutu Ambrožiču, Ivanu Vogrinu in Ivanu Simčiču), bi bilo za zdajšnjega predsednika naše države očitno prehudo. Četudi je bil izvoljen na neposrednih predsedniških volitvah in ni (se ne bi smel vesti kot) zgolj predsednik prejšnje, zdajšnje ali prihodnje vladne koalicije. Pa vendar bi bilo še najbolj politično korektno do vseh lastnikov nepremičnin na območju Slovenije, če bi predsednik Pahor in devet ustavnih sodnikov vsaj razmislili, ali res ne bi kazalo do končne presoje ustavnega sodišča zadržati (začasno preložiti) uveljavitev zakona o davku na nepremičnine.

Je pa za politiko in žal tudi za del pravne stroke, ki morda želita s figo v žepu državi omogočiti, da bi čim prej začela nabirati dacarske sadove novega davka, prisluhne kvečjemu tistim (SLS, Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, Sindikatu kmetov Slovenije), ki pač niso podprli zahteve za ustavno presojo, saj čakajo, da bo (naj)prej začel veljati novi zakon in bodo nastopile vse posledice njegove uveljavitve, tudi najbolj nezaželene med njimi. Ne smemo pozabiti, na kaj je med drugim opozoril dr. Erik Kerševan z ljubljanske pravne fakultete, ko se je z upravnim odborom Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije srečal zato, da bi ga seznanil s pravnim mnenjem o vprašanju ustavnosti zakona o davku na nepremičnine: da sam davek na nepremične kot pravni institut tako ali tako niti ne more biti neustaven, saj večina zagotovo razume, da mora vsak davkoplačevalec državi v času krize prispevati svoj delež, ki pa »mora biti pravilno in pravično odmerjen in ne sme biti nesorazmeren«. Zanimiva vnaprejšnja strokovna opredelitev, a ne?