Ste mogoče med tistimi, ki so se razveselili, ko so člani sveta Cerarjeve SMC soglasno sklenili, da stranke dozdajšnje premierke mag. Alenke Bratušek ne bodo povabili v vladno koalicijo? Prehitro ste se veselili. Ker žal ne gre samo za to, da dr. Miro Cerar mlajši ne more biti pretirano prepričljiv, ko pojasnjuje, da je članstvo SMC zmotila kandidatura Bratuškove za evropsko komisarko – mar ni podobno sporno tudi to, da sta SD in Desus, potem ko sta glede tega uskladila z Bratuškovo, za evropsko komisarko oziroma komisarja predlagala še Tanjo Fajon in Karla Erjavca? –, v tem hipu je precej bolj skrb vzbujajoče, koga namerava SMC predlagati za novega finančnega ministra. O, ne, to niso prazne marnje.
Zakaj ne? Ker bo odločitev o izbiri novega finančnega ministra imela več posledic kot to, da je Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) iz oslovske (opozicijske) klopi prisiljeno obljubljati, da bo tvorno in odgovorno podpiralo čisto vse dobre predloge Cerarjeve vlade.
Cerar in njegova SMC nameravata za ministra za finance predlagati dr. Dušana Mramorja. Ne, Mramor niti približno ni novi obraz na političnem prizorišču naše doline šentflorjanske. Kot vladnega finančnika smo si ga lahko zapomnili še iz časov, ko je ministrskemu zboru dirigiral mag. Tone Rop. Pa tudi Pozitivna Slovenija je Mramorju ponujala ministrski stolček. Ko je po predčasnih volitvah 2011 kazalo, da bi Karl Erjavec in dr. Gregor Virant lahko za mandatarja podprla Zorana Jankovića. A ga nista, začasno sta se raje pragmatično (preračunljivo?) pridružila Janševi vladi, ki pa sta jo že čez eno leto pomagala zrušiti. Ko sta tako načelno pohitela v objem kandidatke za prvo slovensko predsednico vlade mag. Alenke Bratušek. Mimogrede, že takrat, ko je bil dr. Mramor prvič finančni minister, je zelo »uspešno« ohranjal proračunski primanjkljaj. Še nekaj mu je žal uspelo spodbuditi z domiselnim obdavčevanjem, ko je bil Ropov finančni minister: beg slovenskega kapitala v tujino! Zdaj bo imel očitno priložnost, da nadaljuje tam, kjer smo po njegovi zaslugi končali decembra 2004. Ali pa bi se morali veseliti, saj se politiki praviloma veliko naučijo iz svojih napak? Se res?
