Medtem ko skoraj glavnina vesoljne Slovenije trepeta pred jutrišnjim dnem, kaj bodo, če sploh, dali v usta sami, kaj bo ne le z oddaljeno prihodnostjo, temveč z golim preživetjem njihovih otrok, v kakšni luknji in na čigave stroške bodo na starost obtičali njihovi izmučeni dedki in babice, pa si grejo fičfiriči, ki so zacementirali riti na državnih stolčkih železniškega metuzalema, iz od države požegnanega in izdatno odebeljenega proračuna bankrotirane firme izplačati famozne stroške. Stroške za pot. A zgolj navidezne.
Brez sramu
Na eni strani so s servilnim znižanjem individualnih pogodb, ki so v povprečju nad povprečnimi plačami javnih uslužbencev, zarezali v svoj dragoceni budžet, pa so si na skrivaj polnili žepe z izplačili potnih stroškov. In to privilegirana kasta, ki ima javni prevoz brezplačen – vse do, le malenkost karikirano, trinajstega kolena svojega potomstva. Brez sramu si je dal vodstveni kader – med njimi tudi dva marionetna direktorja – od države podariti kovček denarja, ki v posameznih primerih celo dosega vrednost avtomobila srednjega razreda. Reci in piši: 109 zaposlenih je v dveh letih neupravičeno prejelo več kot 145.000 jurjev.
Goljufi odnesli celo kožo
A gora se je le malo stresla, miš pa je zbežala: notranja revizija je obstala na mrtvi točki ugotovitev, saj se goljufom ne bo skrivila niti kocina na bradi. Se je nemara kaj zataknilo v grlu prometnega ministra, da ob svinjarijah, ki jih leta nesankcionirano zganjajo v javnem podjetju, molči kot grob? Ali pa je politična indoktrinacija kadra tista, zaradi katere politiki permanentno ohranjajo distanco do ajzenponarjev? Ja, železnice so tamponska cona, dosmrtna služba privilegiranih in, kot je tudi s tem primerom še enkrat potrjeno, umazano leglo prevarantov in njihovih malverzacij!
Medtem ko se javni sektor ubada s presežkom zaposlenih, pa so železniški šefi v nekaj letih kader povečali še za 2000 glav. Muri na tirih grozi še dolga roka nemškega superželezničarja Medhorna, ki ga je v neuspelo reševanje zvlekel bivši premier Pahor; ta za svoje ideje zdaj terja pol milijončka. Morda mu aktualni premier, ki zdaj roti gospodarski vbogajme po Brandenburgu, prilepi evrski obliž z oživitvijo stare ideje o logističnem holdingu. Ob lovu na zadnji vlak vse bolj kilavih reform, ki se državi lomijo na hrbtih delavcev, naj najprej naredi čistko na železnicah. Saj če je kje iskati zlate rezerve, bi jih v državni zakladnici zagotovo našli.
