Ajda na polju zori, prepelica v njej šteje pedi

Sredi polja na krški ravnici raste njiva ajde. Morala sem se ustaviti, morala sem jo pogledati, ker me je v grlu neznansko stisnilo. Komaj je še kakšna, komaj se še kateremu od kmetov v duši predrami spomin in se mu milo stori, da se odloči: »Pa naj bo, saj se bosta oče in mama za desetletje pomladila, ker se jima bo izpolnila želja, da še enkrat uzreta njivo cvetoče ajde.«

Pri hiši je morala biti vsako leto posejana njivica ajde za lačna usta. Hkrati je odlična paša tudi za čebelice, za katere je umen kmet znal poskrbeti. V nižinah se je sejala največkrat v Lekševem tednu, ko goduje Aleš, ali ob jakobovem, višje v hribih pa še vse do svete Porcijunkule, ki ima god 2. avgusta. Ker se v ravnini na jesen ob jutrih brez vetra rada privleče megla, tudi slana ni izjema, je morala ajda pohiteti v rasti. V hribih pa je na jesen toplo in sonce že navsezgodaj sije. Na medovito, dišečo sorto domače ajde, ki naj bi bila poleg tega posejana po žetvi strnih žit, bomo danes težko naleteli. Pa kdo naj bi se ubadal še s tem! Na jesen le stežka nagovoriš, da jo pride požet kombanj, v njej je polno ostankov zdrobljenih stebelc in nedozorelih semen, ki se nerada sušijo in otežujejo spravilo. Vendar se želja, da bi še kdaj sedli za mizo, k polni skledi pravkar pripravljenih dišečih žgancev, počasi vrača. Z vsebnostjo zdravilnih učinkovin z mnogo rutina v cvetoči ajdi, predvsem v tisti z njiv v hribih, in brez glutena v moki pa poskrbi tudi za zdravje.

Kako je bilo luštno na jesenski popoldan, ko se je rosa osušila in smo na njivi želi ajdo. Oče jo je s koso pred nami previdno odkosil, otroci in mama pa smo za njim vsak s svojim srpom oblikovali snopke. Te smo sproti povezovali s stebelci ajde v zgornji tretjini, tam, kjer so se začela semena. Za povezovanje nismo izdelovali povesel, ker so bili snopki majhni in lahki, pa tudi stebelca so se na kolencih rada lomila. Oblikovanega smo dvignili s tal, ga prislonili h kolenu, z dna snopka z vsako roko privzdignili nekaj stebelc, jih tik pod nastavkom semen previdno osukali, ovili okrog snopka in zvezali. Na štajerski strani so tudi ajdo tako kot druga žita polagali na pripravljeno poveslo, ki so ga položili na tla in nanj nalagali požeta stebelca. Poveslo so naredili tako, da so odvzeli šopek stebelc, jih razdelili na polovico vse do začetka semen, šopek se pri tem ni smel do konca razpreti, in vsako polovico zase osukali tako, da so se stebelca s semeni v vrhu tesno sprijela. Če je kazalo na lepo vreme, so snopki, postavljeni v vrste, še nekaj dni ostali na njivi, da so na toplem jesenskem soncu pozoreli, drugače jih je bilo treba čim prej zvoziti domov, jih zložiti v rante na kozolcu in počakati, da so v vas pripeljali mlatilnico. Potem je ves dan ropotala in veselo goltala snopke, dokler ni omlatila vse ajde. Voz za vozom se je gnetlo okrog nje, vsi visoko naloženi z rdečim snopjem. Domov so se vračali napolnjeni z ajdovco, spodaj pa so bili varno zloženi žakeljci z zrnjem.

To jesen nam je žetev ajde s srpom pokazala Šolnova mama Elizabeta iz Brezja pri Dovškem, ki se kljub visoki starosti loti še vsakega dela na njivi. Pridna kot čebelica postori vse, kar dosežejo njene zlate roke. Zrnje starih slovenskih sort ajde je bilo največkrat sive barve, odlikovale so jo velika medovitost, rodnost in odpornost proti suši, in moka iz nje je čudovito dišala. Največ so je sejali na Dolenjskem, ajda s črnim ali rjavim zrnjem pa medi slabše in tudi diši ne tako. In kje so prepelice in njihov petpedi? Tudi petpedikanje prepelic v ajdi je zamrlo, saj je s polj izginila večina zeli in z njim semenje, s katerim so se hranile.