NA KOŽO

Afriko bi dvignil 
na Kilimandžaro

Objavljeno 06. junij 2014 00.35 | Posodobljeno 06. junij 2014 00.36 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Pa saj niti Yulu Brynnerju ni bilo lahko, ko je hotel porušiti most čez Neretvo.

Jadran Vatovec. Foto: S.N.

Nedavno mi je nekdo pojasnil, zakaj, če se nam včasih zdi, da smo ustvarjalno drzni, ker pomislimo, kako bi bilo lepo, če bi odpotovali v Afriko, natančneje v Tanzanijo oziroma do vznožja Kilimandžara, kjer bi se potem lahko lotili priprav na vzpon na najvišjo afriško goro (5895 metrov), tega kljub vsemu ni mogoče smatrati za zares posebno proaktivno razmišljanje. »Zares posebno proaktivno razmišljanje, za katero ti, verjemi, nihče ne bo mogel reči, da pomeni predvsem sanjarjenje zaradi sanjarjenja, pa bi bilo, če bi tuhtal o tem, za kaj vse in za koga vse bi bilo najbrž dobro, če bi Afriko nekega dne, pa naj se sliši to še tako neverjetno, lahko spet dvignil nad Kilimandžaro.

Spet, ja, ha ha,« se je zarežal. V nadaljevanju je le še dodal, da nam v komaj dvomilijonski Sloveniji niti v zdajšnji krizi ne primanjkuje zavistnih lenuhov, privoščljivih povzpetnikov, sebičnih nebodijihtreba, da pa žal, tudi, če so kje med nami zelo redke vizionarske izjeme, teh bodisi sploh ne opazimo bodisi se ti zaradi strašljive negativne selekcije, ki se v zadnjih letih pri nas celo še krepi na vseh ravneh, kar sami raje skrivajo nekje v ozadju, čim dlje od žarometov in domnevno tako zelo dobronamernih čuvajev duhamornega zatona slovenske obetavnosti. Res je, tisti, ki nam še ni vseeno, se v takšnih razmerah velikokrat nostalgično spominjamo učiteljice zgodovine, denimo tega, kako je nekaterim celo v času ničkaj rožnate druge svetovne uspevalo sprejemati nenavadno ustvarjalne strateške odločitve. Pa poskusite danes nekomu predlagati, naj, »če želi odrešilno priti na drugi breg deroče reke, najprej poruši most« ter pusti (omogoči) reki, da odnese s sabo njegove topove in, no, ja, tudi tifusarje, ki jih tako ali tako ne bi bilo smiselno reševati. Ker?

Ker je včasih med bitko za ranjence pravzaprav laže priti na drugi breg, kjer nas čaka odrešitev, če si upamo zrušiti most, ki vodi tja. Jasno, saj potem ni več ovir za gradnjo nadomestnega, zasilnega mosta. Pa saj niti Yulu Brynnerju ni bilo prav lahko – se spomnite? – v tistem prizoru Bulajićevega filma Bitka na Neretvi, ko se je pripravljal, da bo miniral most. Točno, nihče mu ni ploskal. 

Deli s prijatelji