Adijo, Slovenija
 moja butalska

»Torej, Dušan, hočete priti v Združene države ali ne?« je dejala odločno. Očitno ji je bilo dovolj dragih impulzov za prazen nič, ki ga je po dveh vprašanjih že zaslutila na oni strani luže. »Jah, v bistvu ... ne,« sem izdavil, kar sem vedel že ves čas. »Okej. Lepo življenje vam želim v Sloveniji. Baj baj.« In je odložila, Megi, nekje v Ameriki. Jaz ostajam v Sloveniji.

To, da sem zadnjič po internetu mezinček leve noge namočil v loterijo zelene karte, žrebanje dovoljenj za stalno bivanje in delo v ZDA, je bilo res le firbcanje, ki se je ustavilo že pred tretjim klikom – plačilom podjetju, ki ureja papirje za sodelovanje v programu Usafis Green Card. No, Megi je dobila dovolj podatkov, da me je poklicala in nagovorila. Najbrž si je mislila, da bi lolek iz neke ...venije vseeno postal stranka, morda ga je treba le voditi za ročico. Tako kot so verjetno morali pomagati iraški metuzalemki Warini Zaya Bahou, da je pred dnevi s 111 leti postala druga najstarejša tujka v zgodovini, ki so ji podelili ameriško državljanstvo.

To, da nikoli nisem poskusil živeti v tujini, je ena od stvari, za katerimi mi bo vedno malček žal. Jebiga, pač nisem imel jajc. Zdaj ni več ne želje ne potrebe, čez planke zaplavam le še v mislih. Čedalje več Slovencev pa s trebuhom za kruhom na tuje odhaja po trdih tleh. 
V podjetju za urejanje avstralskih papirjev dobijo menda tudi pet klicev na dan, medtem ko se je v normalnih časih za delo tam spodaj pozanimal en človek na teden. Avstralija bo letos sprejela kar 185.000 emigrantov, več kot 100 tudi Slovencev. Celo mladi pevec Nino Kozlevčar, sin slavnejšega očeta, je povezal culo. Na podalpskem odrčku se mu je obetala fina kariera, a bo raje načrtoval in gradil hiše – na Novi Zelandiji. V domovini Maorov namreč gradijo po načrtih. Pri nas, v Butalah, pa gre nekako tako, kot so mediji poročali konec tedna: najprej popolnoma obnovimo veliko staro in razpadajočo stavbo za filmski arhiv in šele potem ugotovimo, da v teh super dragih prenovljenih prostorih ni ustreznih klimatskih razmer za hranjenje občutljivega gradiva?! Stavba na Roški v Ljubljani tako že nekaj let sameva obnovljena in opremljena, odgovornih ni, jasno pa je, čigavi milijoni evrov so frčali skozi okno – davkoplačevalski. Seveda je tudi jasno, da so z zavoženim projektom nekateri mastno zaslužili.

P. S. Halo, Megi, je še kaj prostora na splavu za Ameriko?