Pa jo imamo. Mejo, ki smo jo čakali dolgih 26 let. Zdaj vemo, kje smo, kaj smo, kaj je naše in kaj ne. Karlu, čigar drugo ime je Viktor, zmagovalec torej, se z razlogom smeji. Četudi odločitve, kakršni smo ji bili priče včeraj, ne morejo in ne smejo imeti ne zmagovalcev ne poražencev. Vsaj na papirju. A Slovenci in Hrvati smo izjema. Hranimo se s spori, intrigami, sovraštvom, ki jim tu in tam po potrebi dodamo nekaj ščepcev ljubezni in spoštovanja.
Za boljši okus in verodostojnejši videz. Za Evropo. Že dolgo, predolgo je veliko tega narobe z ljubeznijo in sovraštvom med našo deželo in lepo njihovo. Pa sploh ne zavoljo ljudi na tej in oni strani meje. Ne. Zunanjega sovražnika potrebujejo politiki, Piranski zaliv in Savudrijska vala sta jima bila vselej dobrodošel priboljšek. Verjamem, da bi se bilo še najlaže o meji pogovoriti s Tuđmanom, a kaj, ko mu nihče od naših ni želel priznati, da je pameten, kaj šele genialen. Niti z drobceno, majhno, koristno lažjo ne. Smo preponosni. Potem so se vmešali mediji in bilo je, kar je bilo.
Ljudstev ni težko nahujskati, ribiški klošarji so si kazali riti, primerki kakor policijskih čolnov so se grozeče podili po zalivu, dogajale so se ljubljanske banke, blokade slovenskih parcel, okupirani slovenski počitniški domovi, imeli smo stari kataster v Piranu in novega v Bujah, pojavil se je kaskader Joško Joras, Trdinov vrh je bil Sveta Gera in obratno, podpisa Drnovška in Račana sta postala parafi, bili so telefonski pogovori s prisluhi ter še in še. A zdaj je, kar je. Sodba mednarodnega arbitražnega sodišča je prebrana, je tudi zavezujoča; edini, ki v Evropi govorijo drugače, so Hrvati. Pravijo, da haaške odločitve ne bodo spoštovali. Zakaj že? V človeku je, da želi biti svoboden in povsod doma. V meje, karkšne koli že, nas tlačijo politiki, oblast ter za vsakovrstne namene in potrebe izumljeni Bog. Deli in vladaj, divide et impera, so rekli stari Rimljani, pripadniki ljudstva, ki so imeli te obale prvi. Potem ko so podjarmili Histre. Tako to gre. Zgodovina uči in opozarja. Tudi zato smo svojo južno mejo zaupali Evropi, natančneje mednarodnemu arbitražnemu sodišču. In v tej Evropi se ne spomnim sodbe, ki bi bila neizvršljiva. Še Bavčar bo moral v zapor. Večji del Piranskega zaliva je zato od včeraj nepreklicno slovenski! Kot je Sloveniji od 29. junija 2017 dalje enako nepreklicno zajamčen prost dostop do odprtega morja!
