Uštel se je tisti, ki je lani v tem času napovedoval popuščanje gospodarske krize in menil, da so pred nami bolj optimistični dnevi. Že hiter pregled finančnega stanja na mikro- (vaša denarnica) in makroravni v letu 2011 pokaže, da je za nami leto velikih sprememb: predvsem v glavah ljudi, ki se vse bolj zavedajo, da nič ni več sveto, nič ni tako nedotakljivo, da ne bi moglo propasti. Tudi naša skupna valuta.
Ogroženi evro
Iluzije o evru so se začele podirati, ko se je jeseni znašel na robu zloma, skupaj z njim pa tudi EU, kakršno poznamo. Denarna unija je namreč močan steber povezovanja evropskih držav in vrnitev na nacionalne valute bi evropsko integracijo potisnila nazaj v 90. leta prejšnjega stoletja.
Trenutno nimamo še prav nobenega zagotovila, da je evro rešen. V slabo stanje so ga pripeljali dogodki in ravnanja, ki imajo že dolgo brado: sesutje Grčije, ki jo Evropa rešuje s stotinami milijard evrov, skorajšnji zlom Italije in hude finančne težave na Portugalskem in v Španiji. Pod črto gre za težave posameznih držav, ki svojih financ v času debelih krav niso znale spraviti v red in so socialno problematiko reševale s povečevanjem trošenja, socialni transferji so se izplačevali iz naslova najemanja kreditov, z resnimi reformami pa se je odlašalo, dokler se je lahko.
Pomladanski šok držav »pigs«
Države članice evroobmočja bi morale izpolnjevati stroge maastrichtske kriterije, vendar teh ob prevzemu valute ni izpolnjevala celo razvita Belgija. Na jugu, v Grčiji in Italiji, je bilo še slabše. Prvi so svoje težave reševali kar s ponarejanjem bilanc, se je razkrilo spomladi 2011 v preiskavah ob grškem kolapsu. Streznitev je prišla hitro: ena od vodilnih bonitetnih agencij Moody's je marca degradirala Španijo, aprila so sledili Grčija, Portugalska in Italija. Države, ki se jih je po začetnicah njihovih angleških poimenovanj prijel vzdevek »pujsi« (pigs).
Na udaru agencij niso bile samo članice EU, ampak tudi ZDA: sredi poletja, natančneje 6. avgusta, so finančniki čez lužo padli v šok: Standard & Poors je znižal bonitetno oceno ZDA, ki so izgubile status države »treh A«. Nekaj časa je celo veljalo, da ima računalniški gigant Apple na svojem računu več denarja kot celotna washingtonska administracija.
Od reševanja Grčije do skorajšnjega sesutja celotnega sistema
Medtem ko so evropski voditelji spomladi sklicevali krizne sestanke zaradi slabega javnofinančnega položaja zibelke demokracije, so že poleti sledili krizni sestanki za reševanje nestabilnih evropskih bank. Te so padle v hudo krizo zaradi visokega deleža investicij, ki so jih imele v težavnih državah. Zaradi kapitalskih neustreznosti bi mnogim bankam, med njimi tudi slovenskim, ob večjem pretresu na finančnem trgu grozilo sesutje. Tako imenovani stresni test, ki je v toplih mesecih potekal tudi v Sloveniji, so domače banke sicer prestale, toda komaj. Dokapitalizacije oziroma reševanja bank pod okriljem držav so s ciljem stabilizacije bančnega sektorja potekala po vsej Evropi.
a:1:{s:11:"description";s:28:"Grčiji se spet obeta stavka";}
|
| Grki so se množično podali na ulice v boj proti ostrim varčevalnim ukrepom. |
Še preden pa se je dodobra polegel prah okoli načetih bank, je jeseni na dnevni red vrhunskih zasedanj evropskih politikov prišlo kar reševanje celotne skupne valute. Propad evra bi prinesel neslutene posledice: povečanje brezposlenosti, zlom gospodarstva, krediti prebivalstvu bi se podražili, ogroženi bi bili prihranki prebivalstva. Andraž Grahek iz KD skladov dodaja, da zaradi bolečega zmanjšanja BDP ne bi bili izključeni niti bankroti številnih držav oziroma tako imenovani širši grški scenarij. Če bi se domine začele podirati, jih ne bi mogel več ustaviti nihče. Že samo reševanje Grčije je Evropo stalo stotine milijard; poskus reševanja veliko večjega gospodarstva, na primer Italije, pa bi zahteval bilijone, ki jih Evropa nima od kod vzeti.
Dvojec Merkozy v akciji
V reševanje skupne valute se je vključila celotna Evropa pod vodstvom dvojca, nemške kanclerke Merklove in francoskega predsednika Sarkozyja. Decembra 2011 je nastal projekt tesne fiskalne unije, kjer se bo Evropa po novem lahko bolj vmešavala v proračune posameznih članic in kaznovala kršiteljice dogovorov o strogem varčevanju. Tovrstni dogovor je trge sicer rahlo pomiril, čeprav je v mnogih politikih vzbudil strah zaradi zmanjšanja suverenosti držav. Zaradi tovrstnega strahu pred krepitvijo Bruslja in vse bolj tudi Frankfurta kot središča evropskega bančnega sistema, je Velika Britanija konec leta 2011 stopila na pot izolacionizma od Evrope: fiskalni sporazum so v Londonu zavrnili in povzročili plaz očitkov, da Britanci postajajo nova zvezdica v ameriški zastavi.
Kaj pa Slovenija?
 |
| Mnogi podizvajalci, ki so jih najela (nekoč) ugledna slovenska podjetja in družbe, so se zaradi neplačil oz. plačilne nediscipline znašli na robu preživetja. |
Ko se je sredi leta 2008 proti raju na sončni strani Alp začela plaziti gospodarska kriza, Sloveniji zaradi majhnega in nefleksibilnega gospodarstva niso napovedovali hujših pretresov. V začetku krize so bile na udaru predvsem ZDA, kjer so finančni sektor nažirali toksični hipotekarni krediti, bančne mahinacije, zlom gigantov avtomobilske industrije in ogromen zunanjetrgovinski primanjkljaj. Zaradi slednjega si že leta veselo manejo roke v Pekingu in čakajo na pravo priložnost, da ga bodo unovčili v svoj prid.
Evropa, vključujoč Slovenijo, se je najhujšemu v preteklih letih uspela izogniti predvsem na račun večje socialne usmerjenosti držav. Premožnejše članice so krizo krpale z okrepljenimi internimi transferji, predvsem subvencijami (spomnimo se denimo slavne subvencije nemške vlade za kupce novih vozil, ki je na noge postavila ne samo nemške, ampak vse evropske avtomobilske proizvajalce), kar je relativno dobro uspevalo vse do trenutka, ko jim je leta 2011 počasi začelo zmanjkovati denarja.
Kriza globlja, kot smo mislili
Vsak študent ekonomije ve, da naj države v času debelih krav varčujejo, v času recesij pa denar porabljajo za blažitev krize. V primeru krize v obliki črke V nadaljnje zadolževanje držav z namenom blaženja najhujših posledic gospodarske krize ne bi bilo usodno, saj bi lahko porabljeni denar refinancirali z okrepljeno gospodarsko rastjo v letih, ki prihajajo.
Vendar vse kaže, da imamo opravka s krizo v obliki črke W. To pomeni, da v letu 2012 lahko pričakujemo novo dno oziroma recesijo z veliko hujšimi posledicami kot v preteklih letih. Denarja za krpanje lukenj namreč ni več, bonitetne agencije pa so poskrbele za hudo podražitev nadaljnjega zadolževanja držav, tudi Slovenije.
Ugotovitev o poglabljanju krize prihaja z več kot polletno zamudo. Še marca 2011 je Evropska investicijska banka (EIB) na podlagi analize ključnih makroekonomskih kazalnikov napovedovala konec krize, konec leta pa že ugotavlja, da smo na pragu nove recesije. Po najtemačnejšem scenariju jo bodo spremljali širši socialni nemiri, kakršnim smo že bili priča v Veliki Britaniji, Franciji, Grčiji in Italiji.
Kako kaže domačemu gospodarstvu?
Letna inflacija je v Sloveniji v letu 2011 znašala dva odstotka. To bi bilo povsem sprejemljivo (spomnimo se časov iz časa prvih Drnovškovih vlad, ko smo poročali o več kot 6-odstotni inflaciji), če vzroki za nizko inflacijo ne bi tičali v potolčenem gospodarstvu in nizki ravni končne potrošnje zaradi strahu pred prihodnostjo.
Analize Umarja niso prav nič praznično vesele: v preteklem letu so nas po vrsti tolkli najprej negativna klima v mednarodnem okolju s padci gospodarskih rasti v vseh najpomembnejših zunanjetrgovinskih partnericah Slovenije, višje cene energentov (pred dnevi smo poročali, da je cena bencina rekordno visoka), višje cene hrane in nemotiviranost javnosti, da bi s potrošnjo spodbudila vsaj nekaj več aktivnosti v podjetjih, ki se osredinjajo na domači trg.
Slednji, sploh malo gospodarstvo, se ubada z vedno hujšimi težavami zaradi plačilne nediscipline. Ker majhna podjetja nimajo veliko rezerv, jih večmesečni odlog pri plačevanju pošteno opravljenega dela lahko zelo hitro spravi na kant. Ob pomanjkanju investicij oziroma projektov, ki bi ustvarjali nova delovna mesta, se brezposelnost povečuje, začarani krog je sklenjen.
Drago zadolževanje Slovenije
Med finančniki velja, da je meja 7-odstotnih obresti pri zadolževanju držav tista, ki določa zmožnost države, da svoj dolg še lahko obvladuje. Slovenija se je po nedavni degradaciji kreditne ocene bonitetnih agencij tej meji nevarno približala, Italija pa jo je za kratek čas celo presegla. To je bilo takrat, ko je pred mesecem dni odletel Silvio Berlusconi. Finančnim trgom je uspelo tisto, kar ni uspelo italijanskemu sodstvu in zgrožanju javnosti ob premierovih bunga bunga zabavah.
a:1:{s:11:"description";s:52:"Zbrana sredstva bodo namenili prizadetim v poplavah.";}
|
| V Sloveniji je vse več revežev. Reforme so sicer nujne, saj državi zmanjkuje denarja, toda kaj, ko te vedno najprej udarijo po najrevnejših. |
V Sloveniji so se sicer zgodile predčasne volitve, vendar vse kaže, da so razmere le še bolj zapletle, namesto da bi prinesle učinkovito in močno vlado. Jasno je namreč to: k znižanju bonitetne agencije Slovenije so pripomogli padec pokojninske reforme, nestabilni bančni sektor s paradnim konjem časopisnih naslovnic in igračo dežurnih politikantov, NLB, ter zdrahe politikov, ki niso sposobni poenotiti strategije, s katero bi državo potegnili iz blata.
Slovenija je v evropskem prostoru sicer svojevrstna posebnost. Težava Slovenije ob koncu leta je namreč nadpovprečen deficit ob podpovprečni zadolženosti, zato samo najemanje kreditov kot takih ni problematično, ampak so problematični njihov namen in pogoji, ki jih posojilodajalci zahtevajo. Povedano po domače: trenutno je cena izposojenega denarja za Slovenijo zelo draga, vendar vseeno smotrna (ob ukrepih za znižanje stroškov zadolževanja), če bo namenjena investicijskim projektom. Investicije so v državi v zadnjih letih padle za 13 %. Pokrivanje tekoče porabe z novimi krediti pa je na daljše obdobje scenarij Grčije in finančni samomor. Vodilni ekonomisti zato pozivajo, naj se bodoča vlada spopade s to težavo, vendar ne s poudarjanjem nacionalnega protekcionalizma in izolacionizma pod krinko »državnih interesov«, pred katerimi svari šefica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde in jo v Sloveniji že dobro poznamo iz primerov poskusov prodaje Mercatorja ali NLB.
Švicarji umirjajo žogico
Druga polovica leta 2011 je prinesla vsaj nekaj olajšanja ljudem, ki imajo najete kredite v švicarskih frankih. Zaradi slabljenja evra so se ti začeli nevarno dražiti, vendar je švicarska centralna banka ukrepala in napovedala, da bo vzdrževala menjalno razmerje med valutama pri tečaju 1,20. To naj bi počeli »za vsako ceno«, saj premočan frank Švicarjem zaradi tesne povezanosti z evrskim gospodarstvom ni v interesu, Evropi pa še manj.
Zlato še dragocenejše
 |
| Premeteni trgovci z žlahtnimi kovinami so ponekod zlato začeli prodajati kar v avtomatih. |
Tisti, ki imajo denarja preveč, so v zadnjem letu varnost pred izgubo vrednosti svojega premoženja pogosto iskali v nakupu plemenitih kovin, predvsem zlata. Ta namreč velja za varno zavetje in jamstvo za ohranjanje premoženja v času kriz. Zlato je čez leto doseglo rekordne vrednosti. Aprila je denimo unča zlata veljala 1500 dolarjev, že novembra pa je dosegla neverjetnih 1900 dolarjev.
Posredniki nas k nakupu vabijo že celo z reklamnih panojev in iz zloženk. Pri analitikih je to znak za alarm: v Iliriki so ocenili, da je čas za nakup zlata zamujen in da obstaja tveganje korekcije njegove vrednosti, opozarjajo pa tudi na visoke marže pri prodaji.
Kako naprej?
Tisti, ki si s finančnim svetovanjem služijo kruh, zato svetujejo: če se zadolžujete, se dajte v domači valuti oziroma konkretneje – v tisti, v kateri prejemate plačo. Zato ne boste žrtev valutnih tveganj, če se bo evru še bolj zalomilo. Če varčujete, razpršite oblike varčevanja: del sredstev lahko namenite za nakup plemenitih kovin, del naj bo v obliki depozitov, pri investicijah v vrednostne papirje pa upoštevajte ugotovitev, da nihče ne ve, kaj nas prihodnje leto čaka na borzah. Med perspektivnimi še vedno veljata Azija in Brazilija. Med zanimivejšimi so tudi naložbe v nepremičnine, vendar seveda le, če se na vašem računu skrivajo šestmestni zneski.
