Javna parkirišča v našem glavnem mestu so fantastično opremljena; resda so mnoga makadamska in polna lukenj ali preozkih boksov, zato pa imajo skoraj že povsod parkomate, zraven njih pa še prostovoljne parkiriščne delavce, ki žicajo za denar – če slučajno ostane kak kovanček po plačilu drage parkirnine ...
Parkomati ob večjih in najbolj obiskanih parkingih imajo tudi po dva ali več pobiralcev drobiža, ki pa so precej več kot zgolj to. Zelo prijazno vas pozdravijo, zaželijo lep dan, neuke seznanijo, kako parkomat deluje, in tudi opozorijo, kadar ne deluje – če tega morda niso opazili in še kar tiščijo denar v reže. Po vsakem tretjem ali četrtem parkiranju jim tudi sam pustim kovanček ali dva.
Dan pred kulturnim praznikom so bili pobiralci drobiža v središču Ljubljane prešerno razpoloženi, ob kavici iz kavomata so veselo kramljali in pozdravljali vsevprek. Pločevine je bilo polno, torej tudi potencialnih strank.
»O, gospod, dober dan, gospod! Smo pa hitro opravili?« Niti ne, si mislim, štiri ure me ni bilo, rečem pa nič, ker sem zaposlen z iskanjem denarja za plačilo parkirnine. Sopotnica nima dovolj, jaz tudi ne, za hrbtom pa me parkiriščni prostovoljec še vpraša, ali sem že slišal za Ilko, ki je nastopila v superveleslalomu na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu. Nisem in me tudi ne zanima, ker iščem te preklete kovančke. Tokrat zase. Se mi zdi, da v denarnici samo gužvo delajo, ko jih res rabiš, jih pa ni.
Potem pa sem v stiski pomislil na rešitev, malce nespoštljivo mi je zletelo iz ust: »A maš mogoče dvajset centov?!« Toliko mi je namreč zmanjkalo.
»A za zmenjat? Posojam ne več, ker mi zadnjič eden ni prinesel nazaj, čeprav mi je obljubil,« me je gospod pobiralec drobiža brez pomisleka zavrnil – jaz sem sicer pomislil, da bi mi kovanček dal – in nadaljeval tapkanje po telefonu. Sopotnica mi je namignila, da ima pametnejšega, kot je moj. Ne bi se čudil, če bi imel za vogalom tudi »pametnejši« avto. Človek pač zna z denarjem.