Jutri bo 1. maj, praznik dela, resda pa tudi nedelja. Torej dvakrat dela prosti dan. Vsak ga bo kajpak izkoristil po svoje, bolj ali manj prvomajsko tradicionalno. Le na Javorovici nič več ne bo tako, kot je bilo desetletja. Ko so se na planoti ob najviše ležeči vasici na obronkih Gorjancev zbirali tisoči, dobršen del njih s titovkami na glavi in borčevskimi praporji. Letos jih bo manj, ne bo ne borcev ne praporjev, tudi Gorjanske čete, ki se je tod spominjala poboja 113 borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade, ne bo na Javorovico. Šentjernejski občinski svet je sklenil, da bo poslej prvomajsko snidenje na Javorovici namenjeno izključno delavcem, saj da gre za njihov praznik; poleg tega da so po osamosvojitvi prav oni potegnili najkrajši konec. Borce so iz protokola in programa prireditve izključili. Pa smo – hočeš, nočeš – znova naši in vaši, rdeči in beli. Me prav zanima, komu v pozdrav bo jutri navsezgodaj zakikirikal šentjernejski petelin. Najbolje da tistim, ki jih bo zalotil pri petelinjem zajtrku. Bo še najmanj škode.
Prvi maj postaja za Slovence usoden. Ne le zavoljo prvih delavskih demonstracij v daljnem Chicagu pred davnimi 130 leti in borčevsko-proletarskega petelinjenja. Tega dne smo se manj davnega leta 2004 vrnili domov. Nazaj v Evropo, koder smo sicer živeli že kakih trinajst stoletij. A so nas potem stlačili v meje in okvire eks Juge. Se še spomnite piša svobode, ki je zavel pred dvanajstimi leti? Ko smo se rešili meja, na katerih so prežali samovšečni cariniki in policisti. Ni ga bilo hujšega ponižanja človeškega dostojanstva kot gledati, kako uniformirane državne šape lomastijo po polivinilastih vrečkah, v katerih je bilo za nekaj deset dojčmark revščine. In prav toliko svobode.
Tistega 1. maja 2004 smo verjeli. Tudi še kako leto pozneje je bilo nepojmljivih 94 odstotkov Slovenk in Slovencev vzhičenih nad svojim novim domovanjem in mamo EU. Na predvečer jutrišnjega že dvanajstega 1. maja pod skupno streho smo razočarani, žalostni. Tudi pokradeni. Bruselj dela za velike, mali smo njegove lutke. Več je palice kot korenčka. Vzeli so nam samopreskrbo, prašičereje je le še za vzorec, prste stegujejo po vinogradništvu, mukoma prigarani milijoni gredo prek Grčije v Nemčijo in Francijo, izgubljamo ponos in dostojanstvo. Prihodnje leto bom črnim razmislekom v izogib raje slavil 30. april. Ki bo tudi dela prosti dan.