Vodja županovega štaba naredil otroka prostovoljki?

Lep pozdrav vsem skupaj. Dolgo sem razmišljala, če naj sploh napišem to sporočilo. Kljub temu, da se zavedam kako podlo lahko to zdaj deluje, sem se po tehtnem razmisleku odločila za. Zakaj? Da razsvetlim določeno situacijo in določene odločitve. Če me že nekateri označujejo za »zmešano babo« se mi zdi samo prav, da potem vsaj izvejo zakaj sem postala tako »zmešana«. Za kaj gre. Nekateri ste o zadevi bolj ali manj obveščeni, nekateri boste slišali za vse verjetno prvič. Vsak, ki je prejel to sporočilo najverjetneje pozna *************.

PREDZGODBA: Začeti moram od začetka. Jaz in ********** imava skupnega otroka, starega 10 mesecev. Spoznala sva se lansko leto (****) v kampanji župana **************. Jaz sem bila tam prostovoljka, on vodja štaba. Da ne bom dolgovezila… zelo kmalu po prvem srečanju sva se zapletla in teden dni kasneje je bila spočeta najina hčerka. Najino prvo srečanje je organizirala ************.

Tako pri meni kot pri njem je vztrajala, da se morava nujno dobit (da se pomeniva nekaj v zvezi z mojim radio nastopom v sklopu kampanje, kar pa je bilo komaj omembe vredno). Kot je kasneje razlagal ********, je očitno bila mnenja, da bi se midva dobro ujela – na privatni ravni. Naj tukaj omenim, da je ona vedela, da ima punco, a tega očitno nihče ni jemal preveč resno. Jaz sem za njuno zvezo izvedela šele kasneje. No, ali takrat sva midva že bila v »zapletenem razmerju«. Zame so predstavljala ta srečanja dolgo samo seks, avanturico, ki se bo končala takoj po volitvah. Zanj verjetno podobno.

No, kmalu po koncu volitev jaz izvem novico – noseča sem! Svet se mi obrne na glavo. Kaj zdaj?

Obdržati ali ne? Ne glede na poskus manipulacije s strani **********, naj otroka splavim (govorila je na podlagi lastnih izkušenj), sem se odločila, da otroka obdržim. Zanosila sem namreč mimo vsake verjetnosti (tako iz zdravstvenega zornega kota kot tudi iz zornega kota zaščite). Na nosečnost sem gledala kot na svoj »problem«. Nekaj, s čimer nisem mislila nadlegovat »očeta«. To sem mu tudi rekla. No, volitve so minile, midva pa sva se še naprej dobivala. Jaz predvsem zato, da vsaj bolje spoznam očeta mojega otroka. V tem času, v teh prvih nekaj mesecih, sva se posledično tudi precej zbližala. Te mesece se je začel vedno bolj trudit, da bi mi dokazal, da to z nama lahko deluje (jaz sem bila skeptična). Po dveh mesecih je govoril že o usodi, o zaljubljenosti, o imenih za otroka, celo o tem, kakšno stanovanje bova imela. ******* je sam dal pobudo, da si na spletu ogledava primerna stanovanja za nas tri. Njegovo res šarmantno in korektno vedenje me je pripravilo do tega, da sem si na koncu tudi sama rekla – v redu, pa dajmo, mogoče pa je res moralo tako biti. Podrlasem zid in si dovolila razviti čustva do njega. Ostala nama je samo še ena stvar – da prekine razmerje s partnerico – ********* *******, za kar pa je čakal na pravi trenutek, kot je trdil. Pomagala mu je pri nekih zadevah in ni je hotel prizadeti. In jaz, razumevajoča kot sem, sem mu dala ta čas. Takrat se mi je zdela to le še formalnost, glede na to na kaki način je govoril o njej (češ, da je bila samo nekaj prehodnega ipd.) in glede na to, da je vsako prosto minuto preživel pri meni. Prišel je maj, ko bi naj prišli iz teorije v prakso. Čas, ko bi končal z njo, midva pa bi si poiskala stanovanje.

Kaj se je zgodilo? Po nekaj poskusih izmikanja tej temi mi naenkrat naznani, da si je gospodič premislil. Ostala sem sama… sredi nosečnosti… vržena v totalni kaos. Najprej me on mesece prepričuje, da je to najina usoda in potem si premisli? Moja edina reakcija na to je bila, da sem še tisto noč kontaktirala ********* in ji obrazložila situacijo. Zdelo se mi je pravično do vseh nas (da vsaj ve, da pričakuje njen fant nekje svojega prvega otroka). Tako se je začasno, za pribl. 2 meseca, zaključila naša zgodba, ki se je nadaljevala avgusta, ko sta bila ******* in ******* na morju. Od tam sem začela dobivat po 10, 20, 30 sms-ov (originale lahko predložim, če kdo dvomi o mojih besedah) o tem kakšno napako je naredil, da se je prestrašil, da me ima neskončno rad, da bo vse popravil, da sem imela prav, ko sem rekla da je otrok in da je zdaj pripravljen odrasti, da bo takoj ko pride domov povedal svojim staršem ipd. Vse je zvenelo (ponovno) čudovito, vendar sem bila zdaj bolj pazljiva. Rekla sem mu, da sva midva lahko v stikih, da sva lahko prijatelja, da pa ne bova par. ****** naj pusti, če resnično misli, da je vse tako zelo brezveze z njo, ali naj to ne počne zaradi mene.

Ok. Konec dopusta. Trenutek resnice. Bo zdaj naredil vse to kaj je na veliko obljubljal? NE. Najprej je (kot že prvič) vedno znova zavlačeval z dejanji in na koncu sporočil, da si je premislil. Mene to zdaj več ni tako hudo presenetilo. Presenetilo me je edino, da sicer ne misli pustiti nje, da bi on vseeno nadaljeval najino intimno življenje kar se da redno.

Emocionalno se zdaj več nisem vpletala v zadeve,zato mi je tudi postalo vseeno. Ok, pa seksajva pač ob priliki. Imam vsaj nekoga pri roki za te zadeve in še dober je pri tem. Ker če mu nekaj lahko priznam je to, da je v postelji dober (ali pa sva se midva pač tu ujela).

PROBLEM: Bistveni problem, ki ga imam z ******** je od vsega začetka enak, vendar je dosegel sedaj nove razsežnosti, saj se je prenesel na najinega skupnega otroka. Govorim o njegovih obljubah, zatrdilih, dogovorih, ki jih vedno znova krši. Ko bi vsaj bil tiho. Ne pa da mi mesece in mesece govori in zatrjuje eno, ko pa pride do trenutka dejanj, pa je naenkrat vse pozabljeno. Saj, enostavneje je zbežat, kot pa dejansko nekaj naredit. Iz predzgodbe je že razviden vzorec.

Upala in pričakovala sem, da bo pri dogovorih glede otroka pokazal malo več resnosti. Po porodu sva uredila očetovstvo in preživnino ter se zmenila za stike – prvo leto obiski otroka pri meni 1x tedensko, nato obiski hčerke na njegovem domu; po najkasneje 2. letu starosti bi naj otrok preživljal vsak drugi vikend pri očetu. Lepi čisti klasični dogovor. In res, ***** začne prihajat vsak teden k nama. Prihajal je na obiske, vendar se je bistveno raje posvečal mamici kot pa otroku. V praksi je to pomenilo, da je prišel k nama, se pribl. 10 min ukvarjal s hčerko, jo nato po hitrem postopku spravil v posteljo in se preostanek časa posvetil temu, da me spravi v posteljo. Tako se je najino razmerje nadaljevalo še nekaj časa, dokler nisem uvidela, da takšni stiki niso smiselni, saj se sploh ne uspe posvetiti otroku. Zato sem skušala narediti črto. Želela sem, da imamo samo prijateljske odnose, vendar on tega očitno ni bil zmožen, saj je še naprej silil vame.

Takrat je nastal prvi večji problem. V upanju, da ga lahko ustavim, sem mu zagrozila, da bom obvestila njegovo punco tem kaj se tukaj v resnici dogaja, če se ne bo začel obvladovati. Upala sem, da jo ******* vsaj toliko spoštuje, da ji ne bo zavestno povzročal bolečine. Motila sem se. On je rekel da v redu, če bom potem pristala na seks z njim.

No, on je dobil svoje, jaz pa sem obvestila ******* in upala, da bo zdaj mir (njena reakcija: »Meni je vseeno kaj sta imela, kaj imata in kaj bosta imela. Samo ne govori mi o tem«).

Naslednjih nekaj obiskov se je vedel primerno distancirano, vendar je bilo očitno, da ga nekaj muči. Kmalu za tem me je prosil za dva meseca »odmora«, da bi se emocionalno in seksualno distanciral od mene. Jaz se s tem sicer nisem strinjala (saj sem vedela, da to ne bo imelo nobenega učinka in ker je šele začel spoznavat hčerko), vendar sem mu zavoljo dobrih odnosov dala ta čas. Dva meseca kasneje je bila na drugem obisku zgodba spet ista. Rekel je, da je prišel do spoznanja, da je on pač taki in si ne more kaj. Prišel je z idejo, da se imamo lahko vsi fajn, če bi imel neke vrste dvojno življenje. Eno, uradno s *******, drugo pa z mano in otrokom. Govoril je o tem kako je v bistvu vesel, da ima otroka, da ima potomstvo (da pa sicer ne misli imeti več otrok z nikomer, niti s *******), govoril je kako bo poskrbel zanjo, in zame, če bom želela. Kako lepo, a ne?

No, prvi del o dvojnem življenju je sicer popolnoma otročji, vendar besede o otroku se bile pa lepe. Jaz sem vseeno skušala vztrajati na izključno platonskih odnosih. A da se vrnemo nazaj k otroku in problemu praznih obljub.

Torej… še v nosečnosti, po porodu in vse do pred kratkim, je vselej govoril, da si želi stike z otrokom. On bi jih sicer najrajši imel na skrivaj in da nihče ne bi vedel za to, ali pustimo zdaj to. Glede na to, da sva bila zmenjena, da bo otrok kasneje preživljal vsak drugi vikend z njim, sem mu vsake toliko časa ponudila, da jo naj on skuša nahranit, previt, skopat, preobleč ipd., saj bo to prej ali slej tako ali tako moral vedet, ko bo otrok pri njemu. On pa je to vedno znova prestavljal. »Kasneje, ne zdaj, je še čas, naslednjič itd.« Ok. Prve mesece še nisem nič rekla. Skušala sem ne biti tečna s tem.

Vendar zdaj, ko se bližamo otrokovemu prvemu letu, pa sem vseeno začela vztrajat na tem in se skušala z njim o tem pogovoriti. Najprej se je spet začel umikati in izgovarjati, ko pa sem ga opozorila da tako ne bo šlo, je začel obljubljati kako bo zdaj vse naredil kot je treba, kako bom lahko v prihodnjih tednih videla kako zelo se trudi, da bo vse kot sva zmenjena, da bo vse v redu (to je bilo julija 2014). Ok. Naslednjič jo je potem res on (prvič) nahranil, vendar dalje nisva prišla. Vse ostalo kar je obljubljal nikoli ni izpolnil (ne previjanje, ne kopanje, ne oblačenje)… Rekel je tudi, da gremo naslednjič skupaj (oz. lahko gre tudi sam z njo) na sprehod po ************ parku. Rekel je, da bo otrok spoznal njegove starše (njene stare starše). Rekel je celo enkrat (ko sem ga, sicer v hecu, vprašala, če bosta s ******* vzela tudi kdaj otroka s sabo na morje), da bo seveda šla kdaj z njima na morje, vendar mogoče ne še letos, saj je še premajhna. Bila sem presenečena nad tako zrelim odzivom in vesela, da se končno začenjajo stvari normalizirati. Rekel je tudi, da bo prišel na obisk k otroku tudi v ***********, če sem bom jaz vrnila tja.

Kaj vse torej on ni rekel, da bo. In kje je nastal problem? Problemi so nastali ponovno takrat, kadar bi naj prišlo do izvedbe obljubljenega, zmenjenega. A je res kdaj prišel k nam v *********** na dom? Ne. Najprej je nekaj mesecev zavlačeval s tem, da se on mora psihično pripravit na to (saj je spoznati mojo mamo očitno tako stresno) in smo se zato nekajkrat dobili v ****** ******** (jaz sem iz okolice *********). Vendar na eni točki vseh teh izmikanj in izgovorov nisem mogla več tolerirati in sem ga postavila pred dejstvo, da lahko vidi hčerko kadar želi, da pa se teh igric več ne grem. Naj pride k nam, kot je že neštetokrat obljubil. In res se dogovorimo za dan, ko bo prišel. Tekom tedna ga še večkrat vprašam, če zdaj to res drži. Ja, vse drži. Vprašam ga še tisto jutro, če res pride, če bo našel do nas. Ja pride, bo našel, ima GPS in potem… znotraj še istega telefonskega klica spet začne z… »Kaj ko bi se vseeno v ****** ****** dobili? Daj dobimo se danes v **« ipd. Ko sem ponovila, da smo se drugače zmenili in da se tega več ne grem, pa je ponorel. Dobesedno ponorel. Začel se je kot zmešani dret v telefon, da ga izsiljujem ipd. V tem trenutku sem odložila slušalko, ker je pogovor postal nemogoč. Ja, če je definicija izsiljevanja ta, da vztrajaš, da se nekdo drži stvari, ki jih že mesece obljublja, ja, potem sem ga res izsiljevala. S tem sva tako rekoč prekinila vse stike. To je bila tista kaplja čez rob. Mojega potrpljenja in razumevanja je bilo konec. V sporočilu sem mu še napisala, da mu kljub vsemu vedno omogočam, da videva hčerko kadarkoli želi, da pa ga ne bom več »silila« v to.

Omenila bom še slednji primer, kjer je razvidno s kako nezrelo osebo imam opravka. On in ***** sta se spomladi letos preselila v skupno stanovanje. V redu. To je zame pomenilo, da bo hčerka očitno pri njima vsak drugi vikend. Zato sem tudi sklepala, da sta se morala torej končno o vsem pogovoriti, da je končno sprejela otroka svojega partnerja in da se lahko končno stvari normalizirajo (******* je razvila namreč zelo nenavadno in (po mojem) nezrelo tehniko spopadanja s tem – enostavno se je odločila, da bo ignorirala otroka). To, da se zadeve normalizirajo, se mi je zdelo zelo pomembno zaradi otroka. Končno, sem si mislila. In ko ga vprašam, če sta to razčistila, mi reče, da nista nekaj ekstra govorila o tem. Zanimivo. Kako pa lahko iščeš stanovanje za katerega veš, da bo otrok tam spal in delno preživljal čas, brez da bi se

1. o tem pogovoril z osebo, s katero se seliš skupaj in

2. brez da bi pri izbiri stanovanja upošteval tudi otroka (Kje bo otrok spal? Bo imel svojo sobo ali bo spal v njuni spalnici? Ipd.).

Njegov odgovor na to je bil enostaven:»Takšen pač sem. Nikoli ne razmišljam tako daleč v naprej.« In mislim, da to za njega res velja. Tako. Mi sedaj prosim lahko kdo pove, če je takšno obnašanje normalno? Je fer? Je fer do mene? Do otroka? In konec koncev tudi do *******? Kako se naj dogovarjam nekaj z osebo, ki v pogovoru vedno vse obljubi, a potem pri izvedbi vedno znova zataji. Mislim, z mano se mogoče še lahko tako igra (s ******* očitno tudi), vendar ko pa gre za otroka, pa se hec konča. Saj otrok ni igračka. Je živo bitje. Njegov otrok, njegova kri. Na tej točki pride trenutek, ko moraš sebe in svoje želje postaviti kanček na stran in narediti to, kar je najboljše za otroka. Ali?

MOREBITNI UGOVORI:

1. »Jaz sem vsega kriva. Z mano se enostavno ne da nič normalno zmeniti« Tukaj ne bom dolga. Vsak, ki me malo boljše pozna, ve, da sem jaz zelo prilagodljiva oseba in da se z mano da zelo lepo shajati. Rekli bi lahko celo, da sem včasih preveč popustljiva. In mogoče je bila tukaj tudi moja napaka, saj sem prepogosto popustila *******, čeprav sem vedela, da se le izmika stvarem, ki mu niso »fajn«. Vse, da bi ohranila dobre odnose. Bistveno preveč sem se mu prilagajala. In ja, potem ko niti jaz več nisem prenesla vseh teh nategovanj in nesigurnosti in zmede, potem ko sem se odločila, da ga bom zdaj držala za besedo, takrat sem (za njega) začela postajat nesramna in nerazumna. Šele od takrat se z mano očitno ne da menit. Mislim, da dodatne besede tu niso potrebne.

2. »*******: V bistvu bi želel imeti stike z otrokom, vendar se izogibam tebe, ker si postala tako nerazumna« Zakaj me on zdaj naenkrat dojema kot tako nerazumno smo že razčistili. Vendar četudi sem jaz torej taki bau-bau, obstajajo tu vseeno še druge rešitve, da bo lahko videval otroka. Najbolj zrelo bi bilo, da vsak od naju zavoljo otrokove dobrobiti pogoltne trenutni bes na drugega in tako lahko potekajo stiki naprej. Lahko pa tudi tako uredimo, da jaz samo odložim otroka pri njemu in pridem kasneje ponj. Če me je tudi za teh 5 minut tako hudo videt, se lahko zmenimo, da kdo drug (naj izbere poljubno osebo zaupanja) odpelje otroka do njega in spet nazaj. Če torej želi videti otroka, ima to možnost. Ta predlog sem mu že dvakrat omenila, ko je začel o tem, da sem jaz problem, ne otrok, vendar se nikoli ni odzval. Ne pozitivno, ne negativno. V vsakem primeru pa je torej jasno, da nikakor ne morem jaz biti vzrok za to, da ne bi mogel videvat otroka. Vendar če nisem to jaz, kaj je potem vzrok? Je res tako hladen in brezčuten in nemoralen? Jaz osebno mislim, da ne, ker sem ga videla kako se ukvarja s hčerkico. Znal je biti zelo prisrčen z njo, zelo sproščen. Boljše je shajal z njo, kot sem to pričakovala. Jaz mislim, da je enostavno tako zelo nezrel (ali pa ima kakšne druge čustvene/duševne probleme), da ga v tistem trenutku, ko bi moral izpolnit dogovore in obljube, zagrabi taka panika pred temi novimi koraki, da je najenostavneje, da zbeži.

3. Ljubosumje? Skoraj za pričakovati je, da bo nekdo od njegovih ali on sam na to moje pismo odvrnil, da počnem to iz ljubosumja, ker se je odločil za ******* in ne zame. Da ju skušam s tem spraviti narazen. Ah, prosim lepo. Saj to je čisti nesmisel.

- jaz že od začetka nisem hotela zveze z njim. Šele po njegovem intenzivnem prigovarjanju sem pristala na to in tudi kasneje sem mu vedno dala jasno vedeti, da midva par nikoli ne bova.

- če bi ju hotela res narazen spravit, bi naredila čisto nasprotje od tega kar zdaj počnem. Še naprej bi veselo seksala z njim in preko tega krepila najin odnos. Pogoltnila bi vse njegove otročarije in čakala, da pride trenutek, ko bi hčerka začela prihajat k njima domov. Ker to bi bil trenutek, ko bi se tudi ******* morala soočit z dejstvom, da ima ****** otroka in da bo ta otrok tudi del njenega življenja. In res ne vem, če je tega sploh sposobna.Ali v bistvu jo na nek način razumem. Izvedeti, da te je partner prevaral in pričakuje z drugo osebo otroka je sigurno šok. Ali ko si to enkrat razčistiš in se odločiš vseeno ostati s to osebo, to pomeni, da si tudi sprejel njegovega otroka. Da si oprostil in da sprejemaš novo situacijo. No, ona se je odločila za ignoriranje otroka njegovega partnerja. In kako bi to naj izgledalo, ko bi začela prihajat hčerka k njima? Ona bi gledala v zrak in se pretvarjala, da je ni?

Ta reakcija me je razočarala. Punca se mi zdaj samo še smili. Zdaj imata končno nekaj, kar ju povezuje – sovraštvo do mene. Očitno ti ni jasno, da ga jaz sploh nočem. Jaz hočem samo neke normalne odnose, kjer bi hčerka poznala svojega očeta. In želela sem te vključiti v vse. Tudi v dogovore. Ja, nekajkrat sem bila malo grda (z opomini, kaj tvoj dragi v resnici počne pri meni) in za to mi je žal. Ali tu nikoli ni šlo za tebe. Šlo je zato, da je ******* delal gluposti in si ti pač posledično tudi »tepena« za njegova dejanja. Jaz sem bila samo iskrena. O tebi vem take stvari, ki jih nikoli nisem želela vedet o nobeni ženski, verjemi. Res intimne stvari. In res ne bi hotela biti skupaj z nekom, ki govori drugim take stvari, ki me neprestano vara (ker varal te je že pred mano – je sam rekel), ki si ne želi otrok z mano, ki me torej ne spoštuje na nobeni ravni.Še to poletje je ***** govoril, da ima občutek, da bova midva (******* in jaz) nekoč vseeno skupaj. To ni niti 3 mesece nazaj. Tega si ne zasluži nihče. In dobro bi bilo, da se zavedaš, kakšnega partnerja imaš. No, očitno se in ti to ustreza. Meni pač ne bi. Vsakemu svoje.

4. »To kaj je tu napisano ni res« Če res kdo dvomi o mojih besedah, imam shranjena njegova in tudi ******* sporočila in lahko torej z lahkoto dokažem vse ključne trditve. To lahko potrdi tudi *******, saj jih je videla na lastne oči (na njeno željo; na mojem mobitelu) – govorim zdaj o sporočilih, ki mi jih je pisal avgusta lani, ko sta bila onadva na morju (o tem kako se šele zdaj zaveda kaj je stran vrgel, da me ljubi, da bo zdaj vse popravil, da se je takrat prestrašil, da mu naj oprostim…). Res je sicer, da sem veliko stvari morala strnit, da sem pisala vse po spominu in da je moje sporočilo napisano subjektivno, iz mojega zornega kota, tako, kot sem ga jaz doživljala. Sigurno je ******* to doživljal drugače, vendar pa ostajajo dejstva in ključni dogodki isti.

5. »Takšno javno blatenje bo samo otroku škodilo« Kot prvo, ne smatram to pismo kot javno blatenje. Če bi hotela ******* blatit, bi pisala v bistveno bolj sočnem jeziku in na drugačen način. Napisala sem resnico. Poleg tega ne mislim biti z njim zdaj v nekih sporih. To sem napisala in s tem je za mene ta tema zaključena. Poleg tega pa je otrok še premajhen, da bi lahko zaznal ali se sploh zanimal za to, kaj drugi govorijo. Sicer pa tako ali tako ne bo problema glede tega, če ne bomo v stikih. Če pa bomo vseeno ohranili in vzdrževali stike, pa bo še toliko bolj nepomembno kaj si drugi o nas mislijo. Pomembno je (za otroka) samo, da se mi razumemo. Sicer pa mislim, da bo bistveno bolj škodilo otroku, če ne bo imel očeta.

ZAKLJUČEK:

Ne glede na vso sranje, ki ga je meni ******* delal in ne glede na vse otročarije, ki jih je delal v povezavi z dogovori glede najine hčerke, mu še vedno omogočam, da videva hčerko kadarkoli želi. Tudi v prihodnje se bom trudila, da bi imeli dobre odnose (če bi ***** sam kazal interes za videvanje hčerke), saj sem to dolžna NJEJ, najini hčerki. Mislim, da je prav, da otrok pozna svojega očeta in da ima očeta, ki ga ima rad. Nikoli nisem zahtevala, da bi jo on vzgajal. Samo nekaj malo časa, da lahko oče in hčerka navežeta stik sem si želela. Sem res pričakovala nekaj tako groznega? Glede na to, da smatram, da ******* v bistvu ni slab človek, da je samo zelo izgubljen majhen otrok, ki ga takšne situacije včasih preobremenijo, upam in predvidevam, da bo sčasoma ugotovil svoje napake in da jih bo pripravljen popraviti. Upam, da bo odrasel. In upam, da se bo to zgodilo čim prej, saj bi ga njegova hčerka potrebovala. Potrebovala bi očeta, za katerega ve, da jo ima rad. To si želim zanjo. In tudi za njega, saj bo šele takrat spoznal koliko sreče lahko človeku prinese takšno majhno bitje. Zavedam se pa, da mogoče upam zaman.

Vsem, ki ste prejeli to sporočilo se opravičujem za nadlegovanje. Se ne bo ponovilo. Hvala za vašo pozornost in nasvidenje, 

XY