Vsak dan poslušamo in beremo, kako na vseh koncih manjka denarja, koliko je nezaposlenih, da je velika večin podjetij v Sloveniji nesposobna plačevati, skratka, pri nas in v celi EU je tako hudo, da se ne vidi kaj lahek izhod.
Po drugi strani pa slišim, da je država prav sedaj dala 2,4 milijona evrov, da lahko devetnajst otrok hodi v šolo. To sem slišal pri poročilih. Ne razumite me napak, ampak če je vojna, naj bo vojna za vse …
Občutek imam, da zadeve nikakor niso pod nadzorom. Na nivoju posameznika je zelo jasno – če ne odšteješ cekinov ali ti kartica ne potegne, potem ne bo nič – pač Zavod za socialno varstvo, Karitas, Rdeči križ ...
Ko pa se stvari širijo, pa posameznik ni več opazen, ampak se stvari nekako dogajajo po vztrajnosti, ki jo predpisujejo postopki, pač različnega delovanja. Naj bo zadeva še tako velika, naj bo še toliko konjev vpreženih v voz, če je kočijaž pravi in ima pravi bič, potem bo šel voz naravnost. Pri nas (tu je sedaj UE, a ne?) pa se bojim, da ni ne biča ne voznika. Preveč bi radi spoštovali rek 'kolikor ljudi, toliko čudi', ni težav, dragi moji, a ne delajte tega na škodo večine.
Torej, za kaj je sploh ves ta cirkus? Da jemo, spimo, se razmnožujemo in branimo. Ta trditev je star nekaj tisoč let in še sedaj drži. Vse to je samo za to in nič več. In prva stvar je hrana. Torej, povsod slišimo bio in ne vem kaj vse. Bio ne more biti na ogromnih površinah, ampak potrebuje motiko. Torej, kdo si upa trditi, da ni dela? Koliko slovenske zemlje pa je sploh uporabljene za pridelavo prehrane ljudi? Vrtičkarju gredo nekateri v nos, a meni gredo v nos prav oni – gnoj ni še nikoli dišal in iz gnoja je to, kar mi jemo. Tega se zaveda čedalje manj ljudi, ki so blizu moči.
Spanje, pravijo, da je nataliteta katastrofalna. Sedaj je pa res težko razumeti, kje je težava s prostori za spanje, recimo prebivanje. Vse tiste množice mladine, ki vpijejo, da so brez stalnih služb in zato brez stanovanj, ali nimajo morda staršev, starih staršev, ni nekje neka hišica, neko stanovanje. Torej, je tako težko živeti s staro generacijo. Včasih je bilo to normalno, še ne toliko nazaj.
Razmnoževanje nam ne gre preveč dobro, pa še dobro, če država v nekaterih sektorjih pravi, da nas je že sedaj preveč (oziroma denarja premalo). Samo razmnoževanje ni problem, drugo pa je, ko to počnemo zgolj zaradi užitka, potem pa seveda marsikomu marsikaj manjka.
Branjenje, to smo pa ja uredili. Sedaj nas brani NATO in mi branimo NATO v Afganistanu. To smo izvolili in to imamo. Pika. Ampak, kaj pa če se res nekaj zgodi, ne vem, pridrvi Atila, bič božji, kaj bo potem. Kje so okopi, kamor se lahko zateče nedolžno ljudstvo, sedaj neuko in razoroženo? Bojim se, da imajo mladci preveč občutka 'Ramba' in podobnih pravljic. Torej NNNP. Ali še kdo ve, kaj je bilo to?
Če pogledamo malo zadnje štiri odstavke, bi morali torej pridelati nekaj hrane, omogočiti nek kvartir, kjer bi spali, poročali bi se seveda še naprej in vedeli bi, da motika ni samo za okopavanje zemlje. Seveda to nikakor ne gre, saj kje so tukaj vse mogočne ustanove, vse mogočne tovarne, vsa mogočna ministrstva, mogočna …
Mislim, da smo sedaj prišli do težave tega sveta. Človeštvo že zelo dolgo živi na račun narave ali še bolje, človeštvo je vseskozi del narave, pač na tej Zemlji. Človek je nastal pravzaprav takrat, ko sta se poti pričeli ločevati – narave in človeka. Na začetku to ni bilo zelo opazno (sedaj mi gledamo morske vidre ali pa šimpanze, ki počnejo podobne stvari), a vedno bolj je človek potreboval za svoje hoteno, ne pa nujno potrebno, ugodje nekaj več, kot pa je našel v naravi. Naravo je verjetno gledal kot veliko gospodarico in je, kdo ve od katerega jabolka speljan, na vsak način hotel, da postane neodvisen od nje. Naj narava lepo dela po svoje, mi bomo od nje vzeli, kar potrebujemo in bomo odvisni od SVOJEGA dela. To pa je zagnalo kolo neumnosti do tega stanja, v katerem smo sedaj. Včasih so se ljudje vsaj zahvalili, še neuki Indijanci, ko so dobili od narave meso ali sadeže. Ne, sedaj pa je človek v svoji prenapetosti hotel zagnati neke vrste 'perpetum molible' s finančnimi telovadbami. V tem svetu noben stvar ni večna, torej 'perpetum mobile' ne more obstajati. Zaslepljene oči od lastne veličine vidijo tisto, kar hočejo videti. Tako se je najprej zlomilo, sedaj pa recimo, poravnalo. Ker pa vedno živimo na kredit, največji upnik je prav narava, pa je to seveda grozno, saj stroški naraščajo hitreje kot pa prihodki. In ko ni več pravljic, gradov v oblakih, ko ni več nekih čutnih akrobacij, ko do tega dostopa premalo ljudi in tista energija, ki se ji reče denar, ne kroži dovolj hitro in v dovolj veliki količini …
Slišal sem, da je nek strokovnjak začel s širjenjem vesti, da gospodarska rast le ni tako potrebna. Kaj smo že rekli on naših potrebah – jesti, spati, pariti se in braniti. Zadevo samo vedno bolj razkošno embaliramo, in ko ta razkošnost doseže točko, ko množice trpijo zaradi samopašnosti in ne vem česa še posameznikov, kaj potem? Verjetno se še spomnite krvavih revolucij, kjer je šlo baje za ideološke težave, a šlo je za prav te iste težave … Torej ni težava v tem, da ne bi mogli prav vsi na tej Zemlji dobiti svojih štirih nujnosti, da bi živeli in preživeli, a kaj s tisto manjšino (tu ne mislim raznih civilnih gibanj), katera drži vrvice upravljanja vsega tega cirkusa materializirane orgije človeštva? Ta manjšina se naenkrat znajde sredi ničesar, saj če ni verige pretakanja materialov, če ni držanja ljudi pokornih preko finančnih bremen, ki so si jih naložili za nepotrebno, a so bili naučeni in prepričani, ta manjšina pravzaprav izgubi vse. Ne v materialnem smislu saj imajo toliko, da bi jim nekaj ostalo še po padcu Halleyjevega kometa. A umsko postanejo sesuti, oni, ki so tako veke skrbeli, da lahko človek preživi. Njih, da več ne rabijo? Kaj so le narobe naredili, kaj bodo sedaj ubogi delali brez njih? Torej tisto, kar jih je gnalo v taka nora početa, um, ta jih na koncu tudi dokončno potlači, saj niso sposobni enostavnega razmišljanja, da niso oni gospodar usode.
Sedaj gre zgodba h koncu. Veliko učiteljev prihaja in nas opozarja, uči, a mi jih proglasimo za blazne ali pa jih kar ubijemo. Veliko narodov še skuša živeti skupaj z materjo Zemljo, v soglasju, a mi se na vso moč trudimo, da jih odtrgamo od te nore odvisnosti. Boljša da je odvisnost od svetovnega spleta in iluzij. Še malo iskric tli na tej ljubi Zemlji in čaka, da jih bodo dobri ljudje razpihali v prijazne ognje, ob katerih bi lahko mirno, zdravo in hvaležno živeli. A čakajo že dolgo, še te iskrice se ugašajo …
Jorgi Kralj,
Radeče
Želite objaviti odprto pismo tudi vi? Uporabite spodnji obrazec. Na zapis se lahko odzovete v komentarjih pod člankom. Pred objavo komentarja se morate registrirati.
