Objavljamo pismo bralca, gre za podjetnika, ki zaposluje več deset delavcev in je nagrajenec gospodarskih združenj, njegovo ime je znano uredništvu, ki je slikovito in sočno opisal svojo izkušnje s prvomajsko turistično ponudbo na sončni strani Alp. Zaradi pristnosti objavljamo nelektoriran zapis. Fotografije je prispeval avtor zapisa.
Prvomajska zgodba
Pred prvomajskimi prazniki običajno planiram, kam se bova z ženo zapeljala z motorjem. Žal nama realizacijo že nekaj let zapored kvari vreme. Prav zaradi njega sva morala plane tudi letos spremeniti in sva namesto v Toskano z motorjem, odrinila v Nemčijo z avtom na ogled sejma. Med potjo sva si gleda nekaj zanimivih nemških mestec. Nazaj sva se vrnila prek Češke in si v Karlovih varih privoščiva nekaj tudi za telo in dušo. Na poti domov sva na avstrijskem počivališču ne daleč od meje spila le kavo in si pretegnila kosti. Odločila sva se, da malo potrpiva in pojeva nekaj domačega, ko prečkava mejo na Karavankah. Zapeljala sva na prvo počivališče tik za predorom.
Znotraj gostilne, ki se ji je, ko sem se nazadnje ustavil tam reklo restavracija, ni bilo gostov. Zunaj se je bolj ali manj ob kavi in vodi na pomladanskem soncu grelo nekaj osebkov. Ko se navadiš urejenih nemških in avstrijskih obcestnih servisov in potem stopiš v prvega slovenskega, šele opaziš razliko. Po videzu sodeč bi se temu prej reklo odganjalnica gostov kot restavracija. Na stenah vse povsod nalepljeni listki s smerjo za WC. Sredi prostora nekakšna plastična obtolčena žival, ki naj bi menda služila kot igralo otrokom. V kotu roštilj ali peč za pice, na njej načečkano z roko: Pazi vroče!
Nisva posebej zahtevna. Kljub občutku, da sva v beznici sva se usedla za mizo. Inventar je na videz sodeč še iz socializma. Za bolj avtentično vzdušje manjkajo le polivinilasti prti, pripeti z risalnimi žebljički na mize.
Pristopi tolstorita natakarica v oprijetih pajkicah. Zadnjica ji opleta in se obnaša kot samostojno bitje, ter ji pri tem vleče spredaj pajkice v sram. V jeseniščini vpraša kaj bova.
»Nekaj bi pojedla,« odgovoriva.
»A prinesem jedilni list,« vpraša?
Vprašanje se mi zdi samo po sebi nesmiselno, vendar pritrdim. Prinese list, ki zgleda kot bi ga nekdo hotel ožgati. Da bi bil videti užiten, mi preblisne glavo. Zato se menda imenuje jedilni?
Jedi so v njem štiri: čevapčiči, ražnjiči, pasulj in zrezek po dunajsko. Tako je napisano dobesedno.
Z ženo gledava in se spogledujeva. Natakarica posumi, da najbrž nekaj ne bo v redu. Hoče pomagati in reče: »Imam še pa jedilni list u slikama. Tam su jedi tudi na žlicu.« Skoči ponj in prinese nek zamaščen plastificiran papir na katerem so slike jedi s slovenskimi podnapisi. Kaj bi sicer s tem mi ni jasno. Najbrž je to namenjeno tujcem si mislim? Odločiva se za pasulj. Prinese posodo s kruhom, zavitim v polivinilasto vrečko, na vrh vsega položi žlice zavite v papirnate prtičke.
Ko čakava pasulj, hodijo mimo naju popotniki, sledeč oznakam za WC. Pred vhodom v WC sedi ženska in vzame vsakemu pol evra. Očitno lastnik te beznice služi bolj z WC-jem kot s čem drugim. Nekako skušava čim prej posrebati pasulj in oditi, saj se počutiva kot v čakalnici stranišča. Z ženo med sabo rečeva nekaj pikrih, na račun videza, vzdušja, prijaznosti in razmerja med ceno in kvaliteto tukajšnjega in avstrijskih počivališč. Sprašujeva se, kakšen prvi vtis dobi npr. Nizozemec, ko se po dolgi poti ustavi v Sloveniji in je predhodno videl urejena počivališča na poti. Gotovo se na nobenem našem ne bo ustavil več. Vozil bo dalje, da čim prej pride na Hrvaško kamor je namenjen.
Nejevolja je podobna kot pred dvema letoma, ko sva se odločila silvestrovati na Bledu. Zgodbo napišem kdaj drugič, zagotovim lahko le, da tam ne bova silvestrovala nikoli več.
Plačava. Natakarica nima drobiža. Pustim ji ostanek. Ne zato, ker bi bil z uslugo zadovoljen ampak, da lahko čim prej odidem. Pri tem se trudim, da ji ne gledam v mednožje potegnjene pajkice.
Predenj se usedem v avto mi pogled uide po okolici. Nedaleč za mrežo počivališča je nekdo ob vegasti kozolec stresel nekaj tovornjakov asfalta. Prerašča ga trava. Naredim fotko, zaprem vrata in pohodim gas.
»Tu se začne Balkan,« mi šine po glavi.
Ne namerno vozim po prehitevalnem pasu. Z ženo debatirava o vrednotah.
Po manj kot kilometru za mano pridrvi golobradež z BMW-jem in mi bliska z lučmi, naj se mu umaknem s poti. V vzvratnem ogledalu smrkavcu ne bi prisodil več kot dvajset. Avto je ali očetov ali pa zaslužen s prodajo mamilja na Jesenicah, drugače si ga pač ne more privoščiti. Nalašč se mu nekaj sekund ne umaknem. Vozim nekaj nad dovoljeno mejo. Z bliskanjem za mano nadaljuje, dokler po kilometru vožnje ne zavije na odcepu Lipce in mi pri tem žuga s pestjo.
V nadaljevanju vožnje do doma potem eno uro poslušam blodnje o pravičnejši družbi, izkoriščanju delavcev, kakor je to pri nas navada ob tem prazniku. V času prvomajskih praznikov sem prevozil Nemčijo, Češko in Avstrijo, pa nisem na to temo slišal ene besede, le pri nas mi hočejo tretjerazredni filozofi, ki vse življenje žive od davkoplačevalskega denarja prepričati, da je potrebno zdajšnji sistem spremeniti in uvesti nekaj podobnega, proti čemer smo bili le 25 let nazaj. Nisem nergač po naravi, le zgornji dogodki, praznik in splošno stanje duha v državi so me spodbudili, da vam napišem svoje mnenje. Za to se čutim kompetentnega, ker sem uspešen podjetnik, ki je svoje podjetje postavil na noge iz nič. Šestdeset zaposlenih pa prejema avstrijskim primerne plače.
Izjavljam, da sem ideološko in strankarsko nevtralen in nimam nacionalističnih kompleksov. Sprašujem vse tiste, ki za stanje v državi vedno krive nekoga drugega in vidijo rešitev le v spremembi družbenega sistema sledeče:
Kdo ali kaj ovira gorenjskega podjetnika in njemu podobne, ki ima v lasti ali najemu prej opisano restavracijo, da ne posluje enako kot poslujejo primerljive sosednje avstrijske restavracije na avtocestnih počivališčih in izplačuje podobnih plač kot Avstrijci? Predvidevam, da zaposleni na našem počivališču, (tem ali podobnim) prejemajo zgolj polovico zneska primerljivega z podobnim delom v Avstriji. Zakaj?
Povem vam. Izključno zaradi nesposobnosti, lenobe in neambicioznosti tega ali podobnega podjetnika, katerim cilj je pobiranje žepnine na WC-jih in državnih subvencij, ne pa vzorno poslovanje in težnja k odličnosti.
Iluzorno je pričakovati višino avstrijskih plač in pri tem nuditi balkanski servis. Žal to mnogi Slovenci pričakujejo. Dokler bo Gorenjcem vse eno, če kdo strese kup asfalta v travo za mejo tik turističnega objekta, tako dolgo ne pričakujte »evropskih« plač. Toliko sem videl sveta, da lahko z 10% natančnostjo ocenim višino plač glede na zunanji red v kaki državi.
Se bodo plače zaposlenih v opisani beznici dvignile, če bi spremenili družbeni sistem? Od kje?
Naj vam bo že enkrat jasno, če hočete socializem nazaj, se morate odpovedati Evropski uniji in se ponovno pridružiti Balkanu, kamor očitno sodite. Tam leži naokoli še več nepotrebne navlake in se jim za red še bolj jebe kot vam. Tako imamo spet priliko biti prvi na Balkanu in se z »našim« redom spet hvaliti, naredili zanj pa ne bo potrebno ničesar. To hočemo mar ne?
Glede na splošno mnenje, ki veje iz medijev, v državi očitno ni svetle točke, zato upravičeno sklepam, da je slovenski narod nedržavotvoren, če si ni v 25 letih uspel urediti stanja v lastni državi. Če bi bil, bi bili na lastno državo ponosni, ne pa jo kritizirali na vsakem koraku. V glavah državljanov in njenih voditeljev bi bile jasne vrednote in delovanje skladno njim, ne pa nekakšne blodnje in nostalgija romantičnega socializma. Iskanje vzrokov lastnega neuspeha v neoliberalizmu in podobnih ideoloških floskulah, je zgolj prikrivanje lastne nesposobnosti.
Znotraj EU vidim za Slovenijo dve rešitvi.
Prva je, da postanemo protektorat Avstrije. Avstrijci nas bodo učili reda in pozabljenih vrednot kot so nas že nekoč, mi pa se bomo nad njimi in njihovo torturo lahko pritoževali. Tako bomo imeli realnega nasprotnika, ne pa nekaj imaginarnega kot je neoliberalizem, ki ga še na gobec ne moreš.
Druga rešitev je, da postanemo predsedniška republika po vzoru Belorusije. Tam, če verjamete ali ne, je prebivalstvo imelo blodnje podobne našim, vendar jih je Lukašenko v nekaj letih spravil v red. Vse fasade zgradb so prebarvane, trava ob cestah pokošena, polja obdelana, na ulicah lahko z lučjo iščeš odvržen papirček ali čik. Vprašanje je le, kje najti tako prosvetljenega monarha.
Izbira kako naprej je vaša. Do vaše odločitve bom sam raje hodil na dopust na Belo jezero v Avstrijo namesto vaš Bled, v Karlove vare ali kam drugam, kjer dobim za svoj denar ustrezno uslugo. Krajev kjer zavijajo jedi v polivinil, ki jih strežejo natakarice v pajkicah in kamor mnogi Slovenci radi hodijo, se bom raje ognil. To priporočam tudi vam. V polivinilu kruh le navidezno ostane svež, rada pa se ga loti plesen!
Opomba: Zapis ne izraža stališča uredništva.
