»Bila sem mama. Zdaj že štiri leta nimam biti komu«

»Moja Ines je bila rojena leta 1994, rojena s prirojeno srčno napako. Že dojenčica je prestala nekaj operacij na srcu in jaz, njena mama, sem vse to prestajala skupaj z njo.
Upala sem, da bo Ines lahko rasla kot njeni vrstniki, in bila hkrati neskončno hvaležna strokovnjakom, zdravnikom, ki so pripomogli, da je lahko shodila v svoje otroštvo. Šibkejša, slabega zdravja se ni veliko podila po domačih travnikih, pač pa je bila med tednom toplo sprejeta v zavodu za otroke s posebnimi potrebami in prilagojenim programom izobraževanja. Čakalo naju je veliko obiskov pri zdravnikih in spet operacija leta 2008. 

Ines je v dobi adolescence postala prikupna deklica s smislom za lepe reči. Rada je klepetala, iskaje stike z ljudmi. Znašla se je tudi v novem bivalnem okolju in se od tam vselej rada vračala k babici, v prejšnji dom. 

Sčasoma je postal spisek njenih diagnoz in zdravil, ki jih je morala dnevno jemati, dolg. 

Pa je prišel dan, ko sva zaradi neznosnih bolečin februarja 2010 morali k zdravniku in tedaj se je začel boj za njeno življenje. Pa tega nihče ni doumel, niti sama. 

Pričakovala sem, da bova obravnavani resno in strokovno. Pa mislim, da je bilo vse na pol, čeprav vem, da nimam pravice in znanja soditi, vsaj o strokovnosti ne. Že začetni odnos z razlogom neimenovanih zdravnikov je bil naravnost mačehovski. Kot bi naju ne jemali resno. 

»Zakaj ste prišli?« je bilo vprašanje. Moj odgovor, da je ne morem imeti doma s tako velikimi bolečinami, je naletel na pikro opazko. Pogoltnila sem jo.
»Se bo pa že ulegla!« sem dobila nazaj, ko sem povedala, da ne more leči zaradi bolečin.

Pa je tedaj prišla umret in v tednih potem se je večkrat zdelo, da so z zavlačevanjem vsi čakali prav to. Konec stroškov in skrbi, bi rekla, da so mislili. 

Začetna ravnodušnost in večkrat neokreten odnos sta se vendar obrnila k nekaj več zanimanja za hčerin primer. Konziliji so se vrstili kakor napake, ki jih lahko opazi že laik. Med drugimi so lahko bili usodni nagla ukinitev zdravila, prepozne odločitve o premestitvi in še kaj. Ines je bila končno obravnavana s strani vseh možnih specialistov, vse to v času hospitalizacije. Končna in prva velika odločitev zdravnikov je bila operacija ščitnice. Pa je moja Ines ni dočakala. Pri petnajstih, 15. 3. 2010 zvečer, njeno bolno, mlado, dobro srce ni bilo več kos bolezni. Ugasnila nam je.

Potem jaz, njena mama, nisem vedela, zakaj sva prišli, kot poprej ni vedel zdravnik. Komaj zadnji živi dan je bila premeščena, ker ji nekje niso znali pomagati. Prepozno ... nemočna in nevedna, srdita in žalostna sem se znašla sama na svetu, ki mi ni pomenil več nič.

Vsak dan si postavljam zakaje že pet let, odkar ni moje deklice. Iščem krivce, sokrivce poznam, a še vedno zadoščenje, ki bo vsaj kanček potešeno, če potrkam na vest današnjih delavcev zdravstva in medicine, če se pridružim tistim, tudi staršem tako ali drugače hudo bolnih otrok, ki vedo, da varčevanje na plečih zdravja pacientov, nesodelovanje, korupcija v zdravstvu, neusposobljenost, izpodrivanje, preobremenjenost in še in še ... ne vračajo zdravja in ne zaupanja, v mojem primeru življenja.

Dajte se že enkrat naučiti na lastnih napakah: Ne odlašajte, ne čakajte, storite prav ali prepustite drugim, ki znajo, sicer so posledice lahko usodne.

Sama nisem več mama. Sem žalostna in ogorčena opazovalka današnjih problemov v kliničnem centru. Kakor v ringu, po načelu, kdo bo koga in kdo dobi več, se gredo nekateri veliki, beli in nedotakljivi, medtem, ko otroci umirajo.

Zbudite se! – čeprav je tudi meni lepše spati. V sanje mi še vedno prihaja moja Ines, ki me sprašuje, ali bo preživela. Ko se zbudim, lahko obiščem le grob, med malim in velikimi angeli, ki so ji ostali.

Hvala vsem zdravnikom, specialistom, kakor ostalemu zdravstvenemu osebju, ki ste moji hčeri pomagali in ji z velikim srcem vsaj poskušali prav in nesebično pomagati v njenem kratkem življenju. Hvala pa žal ne velja vsem, razen sledeče v razmislek: ZBUDITE SE! 

V svoji zgodbi nisem rada izpostavljala hčerinih diagnoz. Prav tako ne želim omenjati posameznih zdravnikov, tudi ne tistih, ki mi niso znali vrniti pogleda v oči. Sama nič ne bom spremenila.

Obširen je obdukcijski zapisnik kakor tudi bolnišnični izvidi moje deklice, ki bi jih letos dočakala že enaindvajset. V vsej dokumentaciji so podatki zdravljenja in obdukcije tako dovršeno in natančno opisani, a niti z besedico o kakšni pomoti. Pa slutim, da se je zgodila, in ne pravim, da se po človeško ne more. Ko pa nekdo po napaki požre svojo vest, še celo privarčuje v prid nekoga, pa roke medtem nasloni križem, ko mineva celo mlado življenje, tega se ne da dopustiti in ne odpustiti. In to se še vedno dogaja.

Zbudite se! To je apel moje zgodbe, pa kdorkoli jo bo že bral.«

Lucija