Ko je šel od hiše, smo vsi jokali

Nekoč priljubljenega fička, tako rekoč ljudskega avtomobila širokih množic, ki je bil dostopen v desetletju po končani drugi svetovni vojni, že dolgo ne delajo več. Kljub temu jih še vedno videvamo na slovenskih cestah, bolj ali manj lepo urejene in redno vzdrževane. Fički imajo namreč status starodobnega vozila. Letos fičo praznuje 60-letnico.

Težko bi navedli podatek, koliko je še lastnikov fičkov pri nas. Po podatkih svetovnega spleta so pri nas trije klubi, ki združujejo ljubitelje fičkov. Prvi je Fičo klub Velenje, drugi Fičo klub Slovenija in tretji, ki deluje kot sekcija Fičo pri Codelli avto klubu v Ljubljani.

Konkurenco je bolela glava

»Zgodba o fičku se je začela natanko pred 60 leti, leta 1955 na sejmu avtomobilov v Ženevi, ko je bil predstavljen kot povojni ekonomski čudež,« preberemo na spletni strani Fičo kluba Slovenija. »Nekaj let pred tem je Fiatov glavni inženir Dante Giacosa (1905–1996) dobil nalogo, da skonstruira malo vozilo, ki bo v nasprotju z legendarnim topolinom 500 omogočalo poceni in udoben prevoz za štiri potnike. Giacosa je topolina projektiral že davnega leta 1936 in je kmalu postal vzor mnogo proizvajalcem malih avtomobilov po vsem svetu.«

Na projektu 600 je torej znova delal Giacosa in prekašal samega sebe, ko je naredil – po mnenju mnogih – najuspešnejšega in najpopularnejšega fiata vseh časov, to je fiat 600. Miniaturni štirised v samonosilni karoseriji z dvoje vrat je bil od predhodnika krajši za 130 milimetrov. Imel je vodno hlajeni štiricilindrični motor s prostornino 633 kubičnih centimetrov in moč motorja 16 kilovatov (21,5 KM), postavljen za zadnje osovine s pogonom na zadnja kolesa in samostojnim vzmetenjem na vsa štiri kolesa. Razen bloka motorja so bili glava, ohišje menjalnika in ohišje diferenciala iz litega aluminija. Sklop je tehtal 108 kilogramov, cel avtomobil pa samo 585 kilogramov.

Pri dobrem razporedu teže, z neodvisnim vzmetenjem vseh štirih koles, s hitrostjo 100 kilometrov na uro, z majhno porabo goriva in s simpatično karoserijo z velikimi steklenimi površinami je 600 v trenutku osvojil srca mnogih in začel povzročati glavobol konkurentom. V prvih petih letih so prodali milijon primerkov. Leto pozneje so predstavili še fiat 600 multiplo, ki je imela tri vrste sedežev za skupaj šest oseb. Sedeže so vozniki lahko preklopili in tako pridobili velik tovorni prostor.

Svetovna uspešnica

Leta 1960 so začeli izdelovati moderniziran model 600, ki je dobil motor s prostornino 767 kubičnih centimetrov in močjo 18 kilovatov (29 KM). Na vratna okna so dodali trikotna okenca. Prenovljeni fičko je zmogel največjo hitrost 110 kilometrov na uro in hkrati dobil še oznako 600 D. Leta 1965, torej deset let po rojstvu, je dobil večje žaromete in večji rezervoar za gorivo, zaradi varnostnih razlogov pa je dobil vrata, obrnjena nazaj.

Zadnji model fiata 600 so v Italiji izdelali leta 1960. Ta model so začeli izdelovati še v Avstriji, Argentini, Nemčiji, Španiji in nekdanji Jugoslaviji, točneje v Crveni zastavi v Kragujevcu. Proizvodnja v zavodih rdeče zastave je trajala vse do leta 1985.

Od začetka proizvodnje 18. oktobra 1955 so skupaj izdelali 2,695.197 fiatov 600 v vseh različicah. Kot pravijo lastniki, zbrani v Fičo klubu Slovenija, je bil fiat 600 prvi enoprostorski avto.

Leta 1962 je stekla proizvodnja zastave 750M, vozila, ki je bilo zelo podobno fiatu 600E. Proizvodnja v tovarni Crvena zastava je bila enaka kot v Fiatovih tovarnah. Razlike so nastale leta 1970, ko je Fiat prenehal izdelovati ta model. Sledile so določene posodobitve. Tako je imela zastava 750 nov 795-kubični motor, termostat in zaprt sistem hlajenja. Zatem je prišel na trg model zastava 750S s spremenjeno notranjostjo, novo uro in z volanom, ki so ga prevzeli iz fiata 126.

»Fičko je doživel še nekaj sprememb,« predstavljajo njegovo zgodovino v Fičo klubu Slovenija. »Leta 1979 je nastal model zastava 750 special, ki je imel nov in močnejši motor z 22 kilovati moči, ki so ga prevzeli iz fiata 850. Naslednje leto so na beograjskem sejmu predstavili model zastava 850, ki je bil v osnovi povsem enak kot 750S, vendar z večjim in močnejšim 843-kubičnim motorjem in močjo 23,4 kilovata, ki so ga prevzeli iz fiata 850. Največja hitrost: 125 kilometrov na uro.«

V Kragujevcu so proizvodnjo ustavili 18. novembra 1985, izdelali pa so natanko 923.487 fičkov, avtomobilov, ki je bil v 60. letih pravo razkošje in po vsej verjetnosti prvi avto skoraj vsake slovenske družine. »Ko je fičko odhajal od hiše, smo vsi jokali, čeprav smo imeli naročeno mnogo večjo zastavo 1300,« je povedal eden od lastnikov še vedno popularnega fička. »Tako radi smo ga imeli, saj je zdržal dolge vožnje in nas nikoli ni pustil na cedilu. Bil je redno in lepo vzdrževan ter na častnem mestu v garaži. Tisti majhni motor ni bil zahteven in naš fičo je bil lep avto.«