Od misije nemogoče do misije mogoče. Bralka Tina Šoln nam je poslala izredno zanimiv opis poti njenih prijateljev Primoža Levičarja in Žige Godlarja, ki sta s kolesom iz Krškega v Atene prikolesarila v devetih dneh.
Preberite več o njuni avanturi (objavljamo nelektorirano, op. p.) in se naužijte lepot njune poti in omenjenega olimpijskega mesta ob bogati fotogaleriji:
9 dni, 6 držav, 1500 kilometrov, 17.000 metrov višinske razlike, 72 ur kolesarjenja in 2 mladeniča, ki sta pred seboj imela jasen cilj: prekolesariti iz domačega Krškega v grške Atene, zibelko evropske civilizacije. Primož Levičar in Žiga Godlar sta lani v zgolj šestih dneh s kolesi opravila pot okoli Slovenije in čeprav sta po lanski odpravi v glavi že imela nove cilje, ki bi jih rada prekolesarila, sta po psihično in fizično naporni poti dejala, da bodo tako dolge kolesarske odprave raje ostale le v njunih glavah.
Pa vendar ni bilo tako. Ko sta se pred poletjem odločala, kam bi se podala letošnje poletje, ju je iznenada spreletela zamisel, da bi se s kolesom odpravila na morje. Ker pred tem še nikoli nista bila v Grčiji, deželi, ki jo poleg izjemne zgodovine zaznamuje tudi več kot 10.000 kilometrov obale, je bila odločitev jasna: konec avgusta je čas, da se s kolesoma odpraviva na pot iz Krškega v Atene. Pot, ki sta jo poimenovala #gethimtotheGreece, je bila za oba tudi velik osebni izziv: »Želela sva premagati sama sebe in izboljšati rezultat, ki sva ga dosegla lani. Prevoziti 1500 kilometrov po geografsko zelo neprizanesljivem terenu in to kar po šestih državah Južne Evrope se je še pred slabim mesecem dni zdela misija nemogoče,« je skromen Godlar, Levičar pa dodaja, da sta bila na pot letos psihično mnogo bolje pripravljena, vendar brez težav tudi tokrat ni šlo: »Svoje je dodala tudi medkulturna izkušnja, ki je bila spremljevalka letošnje odprave, saj ima vsaka država, ki sva jo prevozila, poleg geografskih tudi mnoge kulturne posebnosti. Nekje so naju ljudje gledali kot norca, drugje naganjali, spet tretji pa so nama zaželeli vse dobro in so bili nad najinim izzivom navdušeni.«
 |
| Fanta sta že pred pričetkom poti izdelala skrben načrt. |
Naporen že prvi dan
Po večmesečnih pripravah sta se na kolo podala v petek, 18. avgusta 2017, v zgodnjih jutranjih urah. Že prvi dan ju je izdala navigacija in ju pripeljala do avtoceste, ki sta jo tokrat lahko prečkala in kolesarjenje nadaljevala po drugi poti. Zapustila sta Slovenijo, prekolesarila dobršen del Hrvaške in 211 kilometrov v Sanskem Mostu kasneje zaključila prvo etapo. Ko sta želela poiskati stanovanje, kjer naj bi prenočila, pa sta naletela na prvo težavo. Naslov, kjer naj bi se stanovanje nahajalo, ni obstajal, čeprav je bil vrisan na zemljevidu. Pri iskanju jima je pomagalo več kot 20 domačinov, a bili so neuspešni. Napotili so ju v bližnji hotel, a so bile njihove nastanitve zaradi organizacije poroke zapolnjene, zato sta nadaljevala z iskanjem drugega prenočišča. Našla sta drug hotel, kjer so ju z veseljem sprejeli in hitro sta se odpravila k počitku. Posledice prvega dne, ko ju je med kolesarjenjem močno opeklo sonce, so jima načrte prekrižale že drugi dan odprave, ki ga opisujeta kot najtežji dan njune poti do Grčije, zaradi konstantnega vzpenjanja: »Prekolesarila sva samo 105 kilometrov, saj sva morala zaradi izčrpanosti 70 kilometrov pred predvidenim ciljem v Tomislavgradu kolesa postaviti na stran. Temperatura je na cesti presegla 42 °C. Ustavila sva se v restavraciji, da se odpočijeva in se nato odpravila v Jajce, da bi dobila prevoz do zadanega cilja, kjer sva imela rezervirano prenočišče,« pojasnjuje Levičar. Na koncu sta se v večernih urah odločila, da pokličeta taksi, ki ju je odpeljal do hotela v Tomislavgradu. Tretji dan poti sta bila primorana začetek kolesarjenja prestaviti za več ur, saj je zjutraj močno deževalo. Ker dež ni pojenjal, sta se kljub neugodnim razmeram odločila, da se odpravita naslednjemu kolesarskemu dnevu naproti. Po uri kolesarjenja je v njuno neposredno bližino udarila strela, zato sta se za nekaj minut ustavila in si privoščila krajši počitek. Tudi tretji dan ni šlo brez ovir, saj sta svojo pot začrtala čez vas Stolac, za katero pa so bili hribi v plamenih in dimu, zato sta spremenila traso poti in naredila dodatnih 30 kilometrov. Dve uri pred predvidenim prihodom v Bilećo so ju na poti začeli loviti potepuški psi, ki so za njima tekli več 100 metrov, a sta jim uspešno ubežala. Po tretjini poti je sledil dan za počitek in nabiranje novih moči pred nadaljevanjem poti.
BiH, Črna Gora in Albanija
4. dan odprave sta preko Bosne in Hercegovine ter Črne gore prekolesarila v Albanijo. Pri prečkanju meje ju je carinik povprašal, kam sta namenjena in ko sta mu odgovorila, da bosta kolesarila vse do Grčije, jima je v smehu dejal, da nista normalna in jima zaželel srečno pot. Na poti do albanskega Shködërja ju je spremljala neznosna vročina, saj je bil to najbolj vroč dan njune poti, zato sta na poti spila vsak kar 14 litrov tekočine. Zaradi nepoznavanja albanskega jezika, domačini pa niso znali angleško se ta dan pojavijo prve kulturne barikade, ki sta jih uspešno rešila ter s pomočjo improvizacije vseeno uspešno prikolesarila do prenočišča. 5. dan je bilo pred njima 155 kilometrov in kolesarjenje do Elbasana. Godlar ta dan opisuje kot enega najtežjih na njuni poti: »Ob cesti je bilo ogromno smeti in mrtvih živali, okolica je bila res neurejena. Čisti zrak naju je pričakal šele 10 kilometrov pred dnevnim ciljem.« Zaradi napačne organizacije poti sta morala prekolesariti dodatnih nekaj kilometrov, prvič pa sta se vozila tudi po avtocesti: »Ko sva se ustavila v baru, ki se je nahajal na najvišji dnevni točki, sem po pomoti ugasnil navigacijo in tako izgubil zemljevid predvidene poti. Za nasvet sva nato vprašala domačina, ta pa naju je napotil skozi tunel, na koncu katerega naj bi bila regionalna cesta, a naju je pričakala avtocesta. Ker ni bilo možnosti, da bi avtocesto zapustila, sva se morala po njej voziti več kot 10 kilometrov. Še dobro, da sva šla po bregu navzdol,« dodaja Levičar. 6. dan sta se že napotila mimo Ohridskega jezera proti Grčiji, kamor sta zvečer tudi prispela. Prekolesarila sta 185 kilometrov, večina poti pa je bila vzpona v hrib. Ko sta se končno začela spuščati, so se pojavile tudi prve tehnične težave: »Sam sem se že spuščal, ko sem ugotovil, da Žige ni nikjer. Ustavil sem se, čakal nekaj minut, ker pa ga še vedno ni bilo, sem se odločil, da ga poiščem. Ko sem tako kolesaril v breg, se Žiga naenkrat pripelje mimo mene in mi pojasni, da je imel težave s kolesom, vendar jih je uspešno odpravil,« z nasmeškom na obrazu opisuje Levičar. Pot sta zaključila v večernih urah, ko sta prispela v Grčijo, s kolesom celo prvič v drug časovni pas.
Končno v Grčiji
Po prostem dnevu sta 7. dan kolesarjenja začela ob 6. uri zjutraj, ko je bilo v zraku zgolj 10 °C. Začetek poti je spremljal strm vzpon in nove tehnične težave, saj se je Godlarju po 50 kilometrih kolesarjenja torba zapletla v kolesje in se strgala. Tehnične težave pa so zaznamovale njun dan, saj so jima dopoldne ravno s tem razlogom odpovedali rezervacijo prenočišča, kjer naj bi zaključila etapo. S pomočjo prijateljev v Sloveniji sta našla novo stanovanje, a je bilo kar 20 kilometrov pred predvidenim koncem poti, zato sta morala predzadnji dan odprave prekolesariti več kot 200 kilometrov. Prvih 70 kilometrov predzadnjega dne ju je pot vodila po čisti ravnini, ki se ji ni zdelo konca, zato sta bila po 2 urah in 40 minutah, kolikor časa sta potrebovala do prvega vzpona, psihično povsem na dnu. Vendar sta s prvim vzponom, ki ju je pričakal, opravila z lahkoto, drugi pa jima je povzročil mnogo preglavic. Začetni naklon vzpona je bil 25 %, temperatura zraka pa kar 40 °C. Ko sta se začela spuščati, so prve tehnične težave doletele tudi Levičarja: »Pri spustih sem bil navadno hitrejši od Žige, ki se je tokrat kar naenkrat peljal mimo mene, kar se mi je zdelo sumljivo. Kmalu sem ugotovil, da imam prazno zadnjo gumo in na silo ustavil. Zamenjala sva zračnico, a obroč okoli zračnice je bil zvit. Tako sva zadnjih 300 kilometrov oba prekolesarila z defektnima zadnjima gumama.«
|
| Med potrjo sta skrbno sta beležila naklone vzpona. |
Zadnji dan sta se na pot odpravila kasneje kot navadno, saj je dan prej v Livadii, kjer sta prenočila, potekal lokalni nogometni obračun, zato iz hotela nista mogla pred 8. uro zjutraj. Z lastnikom hotela sta hitro našla skupni jezik, saj je po rodu Grk svoja študijska leta preživel v Srbiji, kjer je študiral matematiko in fiziko. Pripravil jima je obilen zajtrk, da sta se na zadnjo, 125 kilometrov dolgo etapo odpravila polna nove energije. Ker sta bila že oba izmučena od dolge poti, ki je bila za njima, so bili postanki pogostejši kot pretekle dni: »Vedela sva, da sva že tako blizu konca odprave, da si lahko privoščiva lahkotnejšo pot,« s ponosom na obrazu pove Godlar in dodaja, da sta 30 kilometrov pred koncem poti doživela najlepše darilo narave, saj je začel pihati veter v hrbet. Najhujša izkušnja poti pa ju je pričakala le nekaj minut pred zaključkom kolesarjenja, saj prelaz pred Atenami ni imel stranske poti za kolesarje, domačini pa so vozili stereotipno južnjaško, 500 metrov pred ciljnim spustom je le 50 metrov za njima avtomobilist zbil motorista, ki je na cesti obležal nepremičen: »Ker se je promet ustavil in je bila cesta prazna, sva nadaljevala pot in kolesarila kar se da hitro, da čim prej prispeva v Atene, da ne bi tudi naju doletela podobna usoda,« ob zaključku kolesarjenja dodaja Levičar. V Atenah sta doživela topel sprejem, saj so ju pričakali trije prijatelji, ki so se v Grčijo z avtomobilom podali dober teden za njima: »V Atenah smo si privoščili še nekajdnevni oddih, da smo se naužili čudovite obale, odpravili pa smo se tudi na ogled največjih turističnih znamenitosti, o katerih smo pred tem lahko le brali in poslušali.«
 |
| Vzklik olajšanja po dolgi poti! |
»Za nama je naporna pot, a sva ponosna na najin dosežek. Vesela sva, ker nama je pred, med in po kolesarjenju ob strani stalo resnično veliko prijateljev, ki so naju spodbujali in nama namenili motivacijske besede, ko sva to najbolj potrebovala.« se strinjata Levičar in Godlar. Kam ju bo pot odnesla v prihodnosti, še ne vesta, vendar se že veselita naslednjega poletja in nove kolesarske odprave, ko bosta znova premikala meje lastnih zmogljivosti.
Kako pa ste vi preživeli letošnje poletje? Zaupajte nam.
