Pretepeni Rene še živi v strahu (FOTO)

Pred več kot dvema letoma, zgodilo se je v nedeljo, 6. oktobra 2019, so policisti obravnavali pretep v neposredni bližini enega izmed gostinskih lokalov v parku v Murski Soboti. Kako daleč so po dveh letih pri iskanju neznancev, ki so surovo pretepli in hudo poškodovali Reneja Žuniča, sicer partnerja Nejca Reka, mnogim znanega iz resničnostnega šova Bar, smo povprašali soboško policijo.

»Policisti PP Murska Sobota so z doslej zbranimi obvestili na Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti podali kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Zbiranje obvestil v smislu ugotovitve storilca ali storilcev dejanja nadaljujejo. Informacije ter podatke vsestransko preverjajo,« so nam odgovorili. Policisti so torej zoper neznanca podali kazensko ovadbo za sum storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1, za kar je zagroženih od šest mesecev do pet let zapora.

S partnerjem Nejcem, ki je zaslovel v resničnostnem šovu Bar.

Pretepeni Rene se sicer trudi znova normalno zaživeti, toda dve leti po grozljivem napadu v parku še vedno živi v strahu. Nadaljuje svojo pot kot aktivist LGBT, odločil se je napisati knjigo.

Žunič je na družabnem omrežju po napadu zapisal, da ima polomljena rebra in poškodovano ledvico, dlje je bil v UKC Maribor, a kljub vsemu želi biti pozitivno naravnan, na negativne komentarje ljudi da se ne ozira.

»Za menoj je izredno težko obdobje. Vsak dan me to preganja, živim v strahu in se bojim, da se bo vse skupaj pometlo pod preprogo. Po brutalnem homofobnem napadu se je meni in mojim najdražjim življenje popolnoma obrnilo na glavo. Moram pa reči, da je moj sin moj ponos in marsikomu je lahko vzornik. Naju z Nejcem sprejema in naju ne obsoja, ne razume pa tistih, ki so mi škodovali. Je izredno čustven in ga je vedno strah zame, ko grem in moram na preglede. Vedno sledi vprašanje: Ati, prideš domov ali boš ostal v bolnišnici?« Rene pojasni, da mu po operaciji deluje samo še 60 odstotkov ledvice, hematom je še vedno prisoten. Troje reber, ki so mu jih zlomili, ga še zdaj boli, zato ne sme narediti nobenega hitrega ali čudnega giba.

»Pogostokrat me bolijo rebra, vsake toliko časa čutim špikajočo bolečino v ledvici, noga me po bypassu, ki so mi ga vstavili, še vedno kdaj zaboli, postal sem še bolj utrujen. Še vedno sem na trenutke zelo paničen, velikokrat me mučijo nočne more, še vedno obiskujem psihiatra, saj tega ne moreš pozabiti čez noč. Spremljalo me bo tako rekoč vse življenje.«

Sin Rene Ryan ga razume in podpira.

Po dveh letih bolečine in travme pravi: »Sramotno in žalostno je, da policija in drugi organi še vedno spijo in ne iščejo storilcev, ki so mi prizadejali nepopisno škodo, še manj pa obveščajo o primeru. Kljub vsemu upam in verjamem, da bodo storilci odkriti in ustrezno kaznovani. Rad bi se zahvalil tistim, ki nam stojijo ob strani, in medijem, ki so nas podprli. Prav tako gre zahvala določenim novinarjem, urednicam, posameznikom. Me je pa zmotilo, da nekateri mediji obračajo oči stran, češ da to ni pomembno. Nobeno nasilje ni rešitev, zapomnite si to! Podpirajmo drug drugega, spoštujmo se in imejmo se radi.«

Odkrili tudi cisto

Kljub vsem tegobam se Rene bori, saj pravi, da se ima za koga; najprej za sina in nato za ljubljenega Nejca. »Moj sin Rene Ryan je star že skoraj 13 let in me vedno podpira, enako kot jaz njega. Tudi knjigo o dogajanju izpred dveh let sem že začel pisati, ampak zaradi izpadov kadra v službi nikakor ne najdem časa za pisanje. Knjiga ne bo govorila samo o napadu name, ampak tudi o drugih dogodkih, ki so vplivali na moje življenje. Marsikdo še vedno misli, da sva z Nejcem brezposelna, a imava oba zaposlitvi,« poudarja Žunič.

Žalosti ga, da mora prestajati kalvarijo zaradi neznancev, ki so se nad njim znesli zaradi njegove istospolne usmerjenosti. Ne more pozabiti, kar se je zgodilo tiste noči. »Z Nejcem sva bila povabljena na večerjo k moji sestri. Zatem sva se odločila, da greva v Mladinski in kulturni klub (MIKK) v Murski Soboti, kjer je bil večer glasbe 90. let. Ves večer je bilo, kot mora biti. Tam sem domač, vsi me poznajo. Zadnje, česar se spomnim, je, da sem šel do natakarice in jo vprašal, ali bi se mi pridružila ob cigareti. Zaradi dela je vabilo odklonila, nato pa se je začelo. Pograbil sem jakno in šel po stopnicah ven, se obrnil na desno, ko je zadaj priletel udarec. Poleg tega pa še besede peder, gej, feget. Te besede je govorila samo ena oseba, toda slišal sem več glasov. Od takrat se ne spomnim ničesar več. Naslednje, česar se spomnim, je to, da so me dajali v rešilca,« pravi Rene, ki je v bolnišnici pod vplivom protibolečinskih zdravil govoril s policisti.

»Zato se niti ne spomnim, kaj vse smo se pogovarjali. To se mi nekako ne zdi najbolje. Za njima je prišel še kriminalist in dejal, da je vse skupaj zelo sumljivo, ker nihče ni nič videl ali slišal. Tudi sam se ne spomnim, kako sem prišel do stanovanja oziroma do našega dvorišča.«

Žunič meni, da je v vsaki negativni stvari tudi nekaj pozitivnega: »Zaradi poškodb so mi delali magnetno resonanco in ugotovili, da imam cisto in bo, hvala bogu, operativno odstranjena.« Poleg fizičnih posledic napada občuti tudi psihične. »Ampak vem, da zmorem in sem zato ponosen nase. Stojim za svojimi načeli in tudi za tem, kdo in kaj sem! Zavzemal se bom za pravice LGBT, ne podpiram nobenega nasilja, ne verbalnega ne fizičnega, saj vsakršno na človeku pusti posledice. Tudi take, ki na zunaj niso vidne. Kar se je zgodilo meni, je vredno obsodbe in upam, da bodo storilci odgovarjali za zločin. Hvaležen sem, da imam toliko ljudi, ki mi stojijo ob strani, predvsem družino. Življenje nas uči, naj sprejemamo drug drugega, pomagamo drug drugemu, se spoštujemo in dopolnjujemo.«