Oblečeni kabli rešujejo veliko uharico
Velika uharica je ena naših najbolj skrivnostnih in karizmatičnih sov. Aktivna je ponoči, gnezdi pa v odročnih skalnih pečinah, zato jo le poredko vidimo. Pred desetletji je že skoraj izginila iz naših krajev, v zadnjem obdobju pa se je njeno upadanje ustavilo in v Društvu za proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) pričakujejo, da bo začelo njihovo število zaradi varnostnih ukrepov celo naraščati.
Ko je Mihelič začel spremljati veliko uharico, je bil sam, predprejšnjo soboto pa se je na povabilo DOPPS na območju Kraškega roba, kjer uharica najraje živi, zbrala rekordno velika, skoraj 200-glava množica ljubiteljev ptic. Niti hladno in vetrovno vreme ni ustavilo prostovoljcev, da ne bi opravili že 24. skupinskega popisa, ki se imenuje Gugalnica. Dogodek imena ni dobil po igralu za otroke, ampak zato, ker veliki sovi uharici v Ospu oziroma na njenem najljubšem območju rečejo gugo.
»Dobrodošli na najbolj vetrovni Gugalnici v zgodovini. Zaradi vetra se bo treba zelo skoncentrirati, da bomo slišali uharičino oglašanje,« je zbrane nagovoril vodja in organizator dogodka Mihelič in jim dal še zadnje napotke, preden so se v skupinah odpravili na različne lokacije po Kraškem in Vipavskem robu pa tudi proti Postojni, Cerknici in Pivki. Njihova naloga je bila, da malo pred 18. uro dosežejo vnaprej določeno opazovalno točko v bližini gnezdišča, poslušajo in zabeležijo sovino značilno ukanje, zabeležijo časovni razmik med posameznimi skoviki in nato poskušajo ugotoviti, ali se bo na oglašanje samca odzvala samica z drugačnim glasom. »Ko je na nebu 10 zvezdic, pa se sove po navadi nehajo oglašati, in takrat je popisovanja konec,« je zbranim poetično namignil Mihelič.
Kljub hudemu bučanju vetra je bila 24. Gugalnica zelo uspešna, saj so udeleženci zaznali kar 16 sovjih parov, od tega 11 na Krasu s Kraškim robom, preostale pa na drugih območjih. »Ko smo imeli prvi skupinski popis, nas je bilo 10, letos pa je bila udeležba rekordna. To nas zelo veseli, saj je lepo videti, da si toliko ljudi želi aktivno sodelovati pri varovanju te zaščitene ptice. Pri popisovanju uharice res potrebujemo veliko ljudi, saj poje zelo kratek čas v dnevu, le od pet do največ 30 minut, zato lahko en popisovalec v enem dnevu popiše samo eno lokacijo. Veliko število popisovalcev pomeni, da ljudem ni vseeno za veliko uharico in da bomo lažje delali za njeno varstvo,« se je ob koncu dogodka, ki se je končal s predstavitvijo rezultatov v sprejemnem kongresnem centru Parka Škocjanske jame v Matavunu pri Divači, veselil vodja Gugalnice.
Kompromis med plezalci in orniotologi
Velika uharica najraje gnezdi v strmih skalnih pečinah, na suhi polički si uredi gnezdo. Na svoje gnezdišče je navezana vse leto, od tam se nato giblje po približno 10 kvadratnih kilometrov velikem lovnem ozemlju, po navadi so to travniki.
Je zelo plaha in v predgnezditvenem in gnezditvenem obdobju potrebuje svoj mir, sicer se ne bo ugnezdila ali pa bo njeno gnezdo propadlo. Zaradi ljudi, predvsem plezalcev, ki so se na območju Kraškega in Vipavskega roba, kjer je več plezališč, preveč približali gnezdom, so mnoge samice zapustile jajca ali mladiče.
DOPPS je zato v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije (PZS) že pred časom dele plezališč najprej poskusno in potem dokončno zaprl za plezanje. To je sprva povzročilo precej napetosti med njimi, a kot nam je zaupal Tomaž Mihelič, zdaj plezalci in varuhi ptic lepo sodelujejo in ponekod so se plašne sove že vrnile v gnezdišča, denimo v desnem delu plezališča Osp, kjer že več let ne plezajo, in letos so popisovalci tam ugotovili prisotnost sovjega para.
Veliki uharici pa preti še ena nevarnost. To so daljnovodi srednje napetosti, na katerih umira zelo veliko velikih uharic, saj so električni drogovi ravno pravšnje mesto za prežo. Ker je ptica velika, se pri pristanku na steber lahko dotakne električnega kabla, in to je na leto usodno za 10 primerkov.
»Ker je ptica samotarka, se ne more učiti na napakah drugih ptic, ki jih ubije elektrika na daljnovodih. Na žalost beležimo res veliko smrtnih udarov na žicah. Problem se da rešiti z izolacijo kablov na daljnovodnih stebrih; v sodelovanju z Elektro Primorska nam je v okviru projekta Za Kras že uspelo izolirati več kot 1200 nevarnih stebrov. Lepo je videti, da so se s tako vnemo lotili reševanja težave,« je zadovoljen ornitolog Mihelič, ki se ukvarja tudi z varovanjem drugih zaščitenih in ogroženih vrst, na primer z divjim petelinom in belko, poleg tega je glavni koordinator Atlasa ptic Slovenije, ki prikazuje razširjenost vseh naših ptic gnezdilk po letu 2002.
»Že od nekdaj me privlačijo ogrožene vrste ptic, o katerih se malo ve oziroma jih ne poznamo dovolj dobro, da bi jim znali pomagati. Pri spremljanju velike uharice sem odkril prav neverjetne reči, na primer njen izjemno plašni odziv na človeka blizu gnezdišč in tudi, kako močno lahko na njeno število vplivajo daljnovodi med vasmi in kako lahko z ustreznim dogovorom rešimo te izjemne ptice,« je dejal.
