Kakšne pravice naj bi predsedniku republike pripadale po prenehanju funkcije?
Zgodovina pravi, da se pri nas na vsakih deset let udarimo ob vprašanju, ki se dotika statusa nekdanjega predsednika države in privilegijev, ki naj bi mu pripadali. Spomnimo se samo dogodkov izpred 20 let, ko je neenotno slovensko politiko docela razdvojilo vprašanje, koliko in kako poskrbeti za odhajajočega predsednika Milana Kučana. Namesto da bi na to vprašanje odgovorili že v letih pred tem, so se tega lotili čisto na koncu, ko jim je voda že močno v grlo tekla in je prvi predsednik države že sestopal s predsedniškega trona.
Pod neizgovorljivo kratico ZZPOFPR, okrajšavo za zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike, se skriva torej silno vroča tematika. Že ko so jo prvič predstavili, je sprožala jedke polemike v slovenski politični javnosti, še zlasti pa o tem, kakšne pravice naj bi predsedniku pripadle po prenehanju funkcije, kaj so pravice in kaj privilegiji, kje se začne nepotrebno razsipavanje in kaj bi bilo nujno za spoštljiv odnos do človeka, ki je nekdaj sedel na predsedniškem položaju.
Ne bi jih smeli odpisati
Predsednica države Nataša Pirc Musar pravi, da dodatnih možnosti zase ne potrebuje ter da se bo po prenehanju opravljanja funkcije predsednice republike tako in tako vrnila v odvetniško pisarno. »Status nekdanjih predsednikov pa je v Sloveniji v primerjavi s tujimi državami urejen precej slabše in nejasno, zato menim, da bi bilo smiselno razmisliti o razpravi, kako lahko ta status uredimo primerljivo z drugimi državami. Vesela bi bila, če bi lahko to popravili že za predsednika Pahorja. Ne moremo namreč nekoga, ki je star 60 let, opravljal pa je vse najvišje funkcije v državi, bil tudi dva mandata predsednik republike, odpisati in ga prepustiti samemu sebi. Enako velja tudi za vse dosedanje predsednike Republike Slovenije.«
Predsedniški zakon
In res: skoraj dva meseca po izvolitvi Janeza Drnovška je DZ le sprejel zakon, ki so ga poimenovali kar – predsedniški zakon. Sklenili so, da bo imel bivši predsednik največ eno leto pravico do varovanja objekta, v katerem prebiva, in največ pet let pravico do pisarniškega prostora, svetovalca in administrativnega delavca. Ter da bo do službenega vozila z voznikom upravičen le za čas, ko opravlja dejavnosti kot bivši predsednik. Predsednik, ki mu je prenehala funkcija, bo imel prav tako pravico do diplomatskega potnega lista; v zvezi z opravljanjem protokolarnih dogodkov doma in v tujini pa do varovanja, pomoči in storitev protokola ali predstavništev Slovenije v tujini. Imel bo tudi pravico dostopa do arhiva iz časa, ko je opravljal funkcijo predsednika.
In če nekdanji italijanski predsednik države prejema senatorsko plačo ter ima kakor vsak drug senator tudi svojo pisarno in tajnico, za nameček pa dobi še posebej opremljeno veliko pisarno v najimenitnejši parlamentarni zgradbi, palači Giustiniani, ta je med senatno palačo Madama in Panteonom, je pri nas seveda drugače. Na to kaže ne nazadnje tudi odločitev, s katero so na podlagi predsedniškega zakona našemu prvemu nekdanjemu predsedniku Kučanu dodelili najete poslovne prostore na Langusovi v Ljubljani.
Odvzem privilegijev
V približno takšni luči je videti še danes to temeljno razliko v dojemanju funkcije nekdanjega predsednika. Pri nas nikoli ni bilo enotnega stališča: opozicija že od nekdaj zatrjuje, naj bivši predsednik (nekako po avstrijskem zgledu, kjer nekdanjim predsednikom države rezidenca, avtomobil, varnostniki in vsi drugi privilegiji izginejo skupaj z iztekom mandata) uživa le tiste ugodnosti, ki so skladne z našimi materialnimi možnostmi. In ker je (bilo) tako, je minister za javno upravo Gregor Virant že leta 2006 premleval, kako bi privilegije nekdanjega predsednika države ne nadgradil, pač pa stanjšal ter jih uskladil s splošnim gospodarskim položajem. Prihajali pa so vse bolj neugodni časi in prišla je recesija.
In če Virantu ni uspelo kot ministru za javno upravo, mu je uspelo, če smemo tako reči, potem kot predsedniku državnega zbora. Deset let po prvem spopadu mnenj okoli predsedniškega zakona so namreč tik pred koncem mandata takratnega predsednika države Danila Türka (nekateri še danes trdijo, da je bilo to v bistvu Janševo maščevanje Türku ter da je bila ta novela ZZPOFPR, ki velja še danes, napisana zgolj kot posledica njunega skrhanega odnosa) črtali nekatere pravice nekdanjega predsednika republike. Nekdanjemu predsedniku so potem skrajšali tako pravico do pisarniškega prostora, svetovalca in delavca z največ petih na največ eno leto, odvzeli pa so mu tudi pravico do mesečnega prejemka v višini 80 odstotkov plače predsednika oziroma razliko med tem prejemkom in plačo oziroma pokojnino.
Pahor se ni pritoževal
Zdaj že bivši predsednik Borut Pahor ni nikoli pogreval odnosa, ki bi ga lahko imela družba do funkcije nekdanjega predsednika države. Nikoli tudi ni dajal nobenih predlogov za kakršne koli spremembe. »To je stvar zakonodajalca,« je bil kratek. Ugotavlja, da je bil zakon sprva napisan tako, da je pravice in omejitve omogočal pet let, zaradi varčevalnih ukrepov leta 2012 pa jih po novem omogoča le za eno leto. »Ob sprejetju zakona je bilo splošno pričakovanje, da bodo predsedniki ali predsednice republike to delo opravljali v starejših letih, to prehodno obdobje pa bi jim po potrebi omogočilo državno asistenco do upokojitve. Skrajšanje obdobja je to pričakovanje postavilo pod vprašaj.« Stvari pa se zelo spremenijo, kot pravi, če zakon ureja pravice bivšega predsednika, ki bo še pred upokojitvijo delovno aktiven. »V tem primeru zakonske rešitve le delno izpolnjujejo cilje tega zakona, bivšemu predsedniku pa z omejitvami ožijo manevrski prostor priprav na čas po izteku prehodnega obdobja.« A sam se tudi glede tega ni nikoli pritoževal, še več, državi je neizmerno hvaležen, da mu je omogočila to prehodno možnost, priložnost.
Zaveda se namreč, da kot bivši predsednik ne dobi v ničemer nobene pravice, da pa hkrati nima tudi prav nobene omejitve. To velja tako za njegovo morebitno politično delovanje (nekatere ureditve namreč prepovedujejo kandidiranje za javne funkcije), prav tako pa ni v ničemer omejen niti pri izbiri virov zaslužka. Kar bi se sicer lahko kdaj v prihodnje pokazalo, kot pravi, kot sila neprijeten problem, »še zlasti če bi bile podjetniške odločitve ali ravnanja bivšega predsednika, denimo, svetovanje tujim vladam, v neposredni kontradikciji s splošnimi načeli državne politike«.
Pravice nekdanjih predsednikov po državah EU
● Nemčija: Po prenehanju funkcije zvezni predsednik prejema častni honorar, ki je enak prejemkom aktualnega predsednika države, ne prejema pa različnih dodatkov, ki pripadajo aktualnemu predsedniku.
● Italija: Po prenehanju mandata ima predsednik po 59. členu ustave pravico postati dosmrtni senator. Njegove pravice se ravnajo po tem statusu, vendar opravlja tudi funkcijo senatorja.
● Poljska: Nekdanji predsednik ima pravico do dosmrtne mesečne plače v znesku, ki je enak polovici osnovne nagrade aktualnega predsednika. Pravico ima tudi do storitev javne zdravstvene službe.
● Češka: Nekdanji predsednik ima dosmrtno na razpolago pisarno, svetovalca, tajnika, šoferja, avtomobil in varnostnika.
● Avstrija: Nekdanjemu predsedniku po zakonu o osebnih dohodkih pripada pokojnina v višini 80 odstotkov prejemkov, ki jih je prejemal kot aktivni predsednik, dokler ne opravlja kakšne javne uradniške funkcije ali pridobitne dejavnosti. Nekdanji predsednik tudi nima pisarne, nima zaposlenih, službenega avtomobila in ni upravičen do osebnega varovanja, ima le diplomatski potni list.
● Hrvaška: Nekdanji predsednik ima pravico do službenega vozila skupaj z voznikom in osebnega varovanja. Za pisarno in opremo ter za dva uslužbenca mora poskrbeti vlada. Vse te pravice lahko koristi do smrti.
● Finska: Pravice za nekdanjega predsednika niso časovno omejene, kar pomeni, da jih lahko koristi do smrti. Prejema pokojnino in ima diplomatski potni list. Za storitve, kot so osebno varovanje in službeno vozilo, poskrbi urad predsednika države ob pomoči drugih služb, država pa zanj ne zagotavlja pisarne.
