Interpolova operacija Povej, kdo sem!
Sredi minulega tedna je mednarodna organizacija kriminalistične policije, ki jo povsod po svetu poznamo z imenom Interpol, začela akcijo, ki jo je poimenovala operacija Identificiraj me (Operation Identify Me). Z njeno pomočjo naj bi vsaj identificirala 22 žensk, za katere verjamejo, da so umrle nasilne smrti, njihova trupla pa so v zadnjih več kot tridesetih letih našli v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji.
Interpol bo poskušal s to akcijo ugotoviti, kdo je na primer ženska, ki so jo za božič davnega leta 1990 sprehajalci našli pod v gmajno vrženo preprogo, zavito v rjuhe, v kotu parka na Nizozemskem v bližini meje z Belgijo. Forenzična preiskava je pokazala, da je zadnje tedne svojega življenja mladenka preživljala pravi pekel. V času smrti naj bi bila stara, kot so ugotavljali pri obdukciji, med 15 in 25 leti. Nad njo se je nekdo nasilno izživljal, umrla pa naj bi od izčrpanosti in lakote. Nosila je rdečo majico in temno rdeče hlače, a vse do zdaj nihče ne ve, kdo je to dekle, kako ji je bilo ime in kje je živela.
Prav tako so se policisti v Nemčiji leta in leta spraševali, kdo je ženska, katere truplo je junija 1997 našel motorist v gozdu blizu Hagna, mesta južno od Dortmunda – bila je posiljena, zadavljena, nato jo je morilec polil z bencinom in zažgal. Kdo je ženska, katere posmrtne ostanke so našli v močvirju blizu Kölna oktobra 2001 in je tam ležala mrtva tako dolgo, da so našli le njeno okostje? In kdo je ženska, katere truplo je leta 2002 voda naplavila v marino na reki Weser v Bremnu?
Črne zabeležke
Pri Interpolu upajo, da jim bo z akcijo, v kateri so na svojih spletnih straneh prvič javno objavili podatke o žrtvah iz t. i. črnih zabeležk, uspelo pridobiti vsaj nekaj informacij, ki bi jim pomagale pri identifikaciji posameznih žrtev. V Interpolovih beležkah so najrazličnejši policijski podatki o žrtvah, tudi slike policijskih reprodukcij njihovih obrazov in posameznih pomembnih detajlov, kot so tatuji, nakit in oblačila, ki so jih nosile žrtve. Zanimivo je, da se naslove črnih Interpolovih zabeležk o posameznih žrtvah bere, kakor da bi šlo za kriminalne romane – Ženska na čolnu, Ženska z rožnatim krilom ali Ženska z ogrlico.
Koordinatorka Interpolove enote za preiskave DNK Susan Hitchin je prejšnji teden v izjavi za javnost dejala, da je pobuda za začetek akcije prišla iz vrst nemške, belgijske in nizozemske policije. In ker je Interpol mednarodna policijska organizacija, ki združuje 195 policij sveta, je seveda tako obsežna mednarodna akcija pristala v njihovi pristojnosti. Glavni razlog za operacijo Identificiraj me je v preprostem razlogu, ker policije Nemčije, Belgije in Nizozemske poskušajo zapreti vsaj katerega od 22 nerešenih primerov, ki so se znašli v popolnoma slepi ulici. V preiskavi so skupaj pregledali vse do zdaj znane podatke in ugotovili, da so vse žrtve umrle za posledicami nasilja oziroma umorov.
Umrle so v povsem različnih okoliščinah. Najstarejši primer je star že skoraj pol stoletja, natančneje iz jeseni 1976. Štiriindvajsetega oktobra tega leta so pohodniki v bližini nekdanjega parkirišča De Heul v bližini avtoceste A12 pri mestecu Maarsbergen med nizozemskima mestoma Utrecht in Arnhem našli truplo mlade ženske, ki je bilo delno zakrito z zemljo in vejevjem. Takrat je nizozemska policija primer povezala z izginotjem mlade ženske iz tistih krajev, a so leta 2006 ugotovili, da so primera napačno povezali. In tako se še vedno ne ve, kdo je mladenka, za katero so ocenili, da bi lahko bila stara med 13 in 20 leti. Zato zdaj prosijo vse, ki bi kaj vedeli o njej, naj to sporočijo nizozemski policiji. Najmlajši primer pa je iz Belgije, kjer so konec avgusta 2019 v parku v mestu Liège naključni sprehajalci našli delno zoglenelo truplo ženske, ki naj bi po podatkih policije imela med 35 in 45 leti, bila je črne polti in nosila jakno s kovinskimi gumbi s črkami HCC, ki jih imajo na svojih uniformah tudi pripadniki francoske mornarice. O nekaterih nerazjasnjenih primerih imajo policije več podatkov kakor o drugih, a pomembno je vedeti, kot je v izjavi dejala Susan Hitchin, da so te ženske v bistvu dvakratne žrtve. Najprej so jim vzeli življenje, potem pa še njihovo ime in zgodovino.
47
let je star najstarejši primer trupla neznane ženske iz Nizozemske.
Zgodovina
Ker je policijska forenzika v zadnjem času izjemno napredovala, pri Interpolu upajo, da bi lahko informacija o na videz nepomembnem detajlu pripeljala do preboja. To se je že dogajalo. Profesor kriminologije na londonski univerzi City Eugene McLaughlin je v pogovoru za New York Times dejal, da nihče ne more napovedati, kako uspešna bo operacija Identificiraj me. »Mnoge od teh žrtev spadajo v zgodovino in so tudi že zunaj spomina svojih družin ali znancev, mnoge so bile enostavno že pozabljene. Poleg tega obstajajo tudi vsi tisti, ki jim ni v interesu, da bi se ti primeri razrešili. Storilci teh kriminalnih dejanj so najbrž vedeli, da nihče ne bo reagiral, če bodo te ženske enostavno izginile. V času, ko so izginile, niso bile vredne niti tega, da bi kdo v medijih pisal o njih. Najbrž bo treba na koncu te žrtve enostavno dodati na dolg seznam nerešenih primerov,« je dejal McLaughlin.
Najprej so jim vzeli življenje, potem pa še njihovo ime in zgodovino.
Akcijo Interpola so podprli, kot so pisali v nemški medijski hiši Deutsche Welle, tudi producenti priljubljene televizijske serije na nemški televiziji Nerešeni primeri (Aktenzeichen XY ... ungelöst), v kateri prikazujejo kriminalne primere, ki še niso raziskani. Oddaja je zelo gledana že vse od leta 1967 in s pomočjo rekonstrukcije nerešenih primerov kaznivih dejanj je policiji uspelo rešiti šest umorov. Tudi zdaj v Interpolu in pri nemški policiji upajo, da bodo dobili kakšen koristen namig ali informacijo, ki bi vodila k temu, da bi vsaj katero žrtev lahko identificirali. Pri Interpolu so zadovoljni z odzivom, saj so dobili že več kot 500 sporočil, od katerih vsaj nekatera vsebujejo koristne in dragocene informacije za nadaljnji potek preiskav.
6
primerov jim je uspelo rešiti s pomočjo nemške televizijske oddaje.
A kot je povedala Anja Allendorf z nemške zvezne policije, je najpomembnejša pri vsakem primeru prav identifikacija žrtve. Šele takrat, ko policija ve, kdo je žrtev, se lahko začne resna preiskava kaznivega dejanja in iskanje storilca. »Šele takrat je znano, od kod žrtev prihaja, kje je bila v času kaznivega dejanja, v kakšnem okolju je živela ali delala,« je še dejala Allendorfova.
Belo blago
Nemška policija domneva, da so ubite ženske prišle iz vzhodne Evrope, Afrike ali Azije in da večine življenja niso preživele v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji. Dejstvo, da nikoli niso bile na seznamu pogrešanih oseb v teh državah, je jasen kazalnik, da niso imele intenzivnejših stikov, sicer bi vsaj kdo prijavil njihovo izginotje. Najbrž so bile, domnevajo policisti, sprva tudi žrtve trgovine z belim blagom.
